Zbiratelj ne izbere umetniškega dela, temveč umetniško delo zbiratelja

Intervju z Laurentom Fiévetom

Zbiratelj ne izbere umetniškega dela, temveč umetniško delo zbiratelja

Intervju z Laurentom Fiévetom

Francis Alÿs, Camgun 1, kolekcija L. F.

Laurent Fiévet (r. 1969, Boulogne-Billancourt) v svetu umetnosti zavzema nenavaden položaj: če danes ni več redko, da bi ustvarjalec deloval na različnih umetniških poljih – Fiévet je aktiven zlasti na področju »lens-based media«, iz filmskih študij je tudi doktoriral, ustvarja pa še z zvokom in besedo, deluje v gledališču in razstavlja instalacije –, le stežka najdemo koga, ki bi prečil delitev na umetnike in zasebne zbiratelje. Na eni strani je Fiévet, torej tisti, ki svoja dela prodaja, na drugi pa kupuje dela drugih umetnikov. Njegov pogled, hkratni pogled od zunaj in znotraj, z ene in druge strani, mu torej omogoča privilegiran pregled umetniškega sistema.

Laurent Fiévet v svetu umetnosti zavzema nenavaden položaj: če danes ni več redko, da bi ustvarjalec deloval na različnih umetniških poljih – Fiévet je aktiven zlasti na področju »lens-based media«, iz filmskih študij je tudi doktoriral, ustvarja pa še z zvokom in besedo, deluje v gledališču in razstavlja instalacije –, le stežka najdemo koga, ki bi prečil delitev na umetnike in zasebne zbiratelje. Na eni strani je Fiévet, torej tisti, ki svoja dela prodaja, na drugi pa kupuje dela drugih umetnikov. Njegov pogled, hkratni pogled od zunaj in znotraj, z ene in druge strani, mu torej omogoča privilegiran pregled umetniškega sistema. Fiévet je na povabilo kuratorja Tevža Logarja nedavno razstavljal svojo zbirko v Mestnem muzeju v Ljubljani. Razstava je dregnila v vztrajno značilnost – morebitni manko? – našega prostora v odnosu do zasebnega umetniškega trga in predvsem do razumevanja zbiratelja kot produktivnega akterja v umetniškem ekosistemu. S Fiévetom, dobrim poznavalcem sodobne fotografije in drugih vizualnih umetniških praks, sem se pogovarjal, da bi spodbudil tozadevno odpiranje diskurza. Velja poudariti, da Fiévet (morda tudi zaradi svojega neznačilnega položaja v sistemu) v marsičem kljubuje prevladujočim predstavam o zbirateljstvu. Še posebej izstopa njegov odnos do tržnih »norm«, ki se vzpostavljajo v umetniškem svetu. Z zbirko anonimih fotografov kritizira način izbiranja umetnosti po načelu velikih imen. Fiévet poudarja, da anonimne fotografe zbira tudi zato, da bi opozoril na inherentno kakovost umetniškega dela, in ne na to, kdo je umetniško delo naredil. Večina ljudi zbirateljstvo razume kot nekakšen dodatek k pohištvu, Fiévet pa s svojim pogledom na zbiranje in umetnost odpira polje možnega razumevanja umetniških zbirk, ki je ključno ne le za razširjanje aktualno možnega na področju fotografskega – to v njegovi zbirki zavzema prominentno mesto –, pač pa tudi celovitejše dojemanje sodobnega umetniškega sistema kot simbiotičnega, interdisciplinarnega, javnega in zasebnega, družbenega in osebnega.

Luka Savić: S tvojo zbirko sem se prvič srečal na razstavi v Mestnem muzeju, kjer je bilo predstavljenih pet zbirk sodobne umetnosti. Že med razstavo sva vzpostavila kontakt in imela sva kar nekaj pogovorov po elektronski pošti na temo zbiranja sodobne umetnosti in umetniškega sistema. Ko si mi začel razlagati o svojem pristopu k zbirateljstvu, si nemudoma izpostavil, da umetnosti ne zbiraš preveč taktično, torej z neko globljo logiko v ozadju. Všeč mi je tvoja ideja, da »zbiratelj ne izbere umetniškega dela, ampak umetniško delo zbiratelja«. Kako izgrajuješ svojo zbirko, kaj se ti zdi pomembno v tem procesu?

Laurent Fiévet: Tako je, mislim, da gre za proces zapeljevanja. Stvar ni vzajemna. Umetniško delo zasvoji zbiratelja in zbiratelj se lahko na ta impulz odzove ali pa ne. Lahko se ukvarja s strategijami zbiranja in s tem, kaj je dobro umetniško delo in kaj ne. Mislim, da je prva stvar pri zbiranju, da je zbiratelj odziven. Zaupati mora svojemu občutku oziroma lastni percepciji umetniškega dela. Nekateri zbiratelji se ne odzovejo, ker imajo idejo, kaj je dobro delo za njihovo kolekcijo, ampak sam sem bolj odprt. To se vidi v moji zbirki neznanih fotografov. S strani denarnega vložka so izredno dostopna. Nekatere fotografije stanejo okoli 100 evrov. Zbirko neznanih fotografov lahko vključim v svojo zbirko, ker ne gradim zbirateljske identitete. Zame ni pomembno biti zbiratelj. Kot primer lahko navedem drugo kolekcijo, ki jo vodim. Gre za korporativno zbirko, kjer je treba biti demonstrativen in prikazati jasno logiko zbiranja. Pri tej zbirki je treba jasno pokazati, kaj želim promovirati in katere umetnike oziroma umetniška dela potisniti naprej. Moja osebna zbirka pa ne potrebuje demonstrativnosti. Nikomur mi ni treba dokazovati, da imam dober okus in sem dober zbiratelj. Pomembno se mi zdi ceniti posamezna umetniška dela, in ne zbirke kot celote. Moja dela so skrita in večina ljudi zbirke ne vidi. Ni veliko razstav, kakršna je ta v Mestnem muzeju, kjer je zbirka predstavljena širši publiki.

Anonimni fotograf, Capture d’écran, kolekcija L. F.
Anonimni fotograf, Capture d’écran, kolekcija L. F.

Ne zbiraš samo »velikih imen« umetniškega sveta, eden izmed bolj za gledalca presenetljivih delov zbirke je gotovo zbirka neznanih fotografov. Brez tvoje senzibilnosti do umetniških del te fotografije najbrž nikoli ne bi ugledale muzejskih luči. Kakšno vlogo pri tvojem (i)zbiranju ima spontanost?

Spontanost je zagotovo pomemben del moje zbirke, ampak je treba poudariti, da je enako tako pomemben del raziskovanje. Ne morem zanikati, da se takrat, ko me umetnik resnično zanima, angažiram tudi z raziskovalnega vidika. Ko najdem umetnika, ki me nagovarja, raziščem njegovo ozadje in poskušam najti umetniško delo, ki najbolje resonira z drugimi deli v moji kolekciji. Kadar govorimo o anonimnih fotografih, pa sem samo spontan. Preprosto zato, ker o avtorjih ne morem izvedeti ničesar in ne morem najti njihovih preostalih del. Včasih nekateri umetniški komadi preprosto nagovarjajo in zato ne potrebuješ iti dlje od prvega impulza. Zdi se mi pomembno, da predvsem zaupaš sebi.

Reciva, da nekoga, ki ima dovolj kapitala, a bolj malo znanja o umetnosti, zanima zbirateljstvo. Ta potencialni zbiratelj bi s kupovanjem umetniških del, ki ga »nagovarjajo«, oziroma le z zaupanjem samemu sebi ustvaril kolekcijo, ki jo lahko ustvari vsak. Mislim, da ti lahko zaupaš sebi, ker si vpleten v umetnost tudi kot umetnik. Se ti zdi, da je pomembno, da so zbiratelji seznanjeni z umetniško prakso, teorijo in zgodovino umetnosti? Je odprtost, ki jo velikokrat omenjaš, dovolj?

Francis Alÿs, Camgun 1, kolekcija L. F.
Francis Alÿs, Camgun 1, kolekcija L. F.
Wilfredo Prieto, Politically Correct, kolekcija L. F.
Wilfredo Prieto, Politically Correct, kolekcija L. F.

Sem, kar sem. Vsekakor sem veliko raziskoval umetnost – kot umetnik, ki je študiral umetnost na umetniški fakulteti. Poleg tega sem tudi kot kurator kar nekaj časa posvetil raziskavam. Takšna je moja osebnost. Najbrž z leti postajam vse zahtevnejši. Težko je ostati odprt. Večino časa te pri odločanju o tem, kaj naj bi bilo dobro in kaj ne, usmerja trg. Meni je pomembno, da imaš svoj pogled in se ne ukvarjaš s tem, kaj naj bi bilo dobro umetniško delo. Enako je z raziskovanjem. V raziskovanju so na enak način jasno začrtane smernice, ki naj bi se jim sledilo. Meni je pomembno, da tem smernicam ne sledim. Če bi želel imeti, kar imajo preostali veliki zbiratelji, me zbiranje ne bi več zanimalo. Pomembno si je ustvarjati lastna merila in odnos do umetnosti. Želim biti svoboden in misliti s svojo glavo.   

V najin pogovor ne bi rad preveč vpletal filozofskih idej, a se kot umetnik in filozof temu težko izognem. Mene tvoja praksa na las spominja na Schillerjevo idejo o odnosu med razumom in čustvi. Ko človek doseže stopnjo visoke razumske refleksije, se lahko brez problemov prepusti čutni plati človeške duše. Kakšen je tvoj odnos do racionalnega in čutnega?

Pomembno se mi zdi ohranjati čutno oziroma emotivno. Idejo, ki se je pojavila v 20. stoletju, da ne smemo biti preveč emocionalni in da čutnemu ne smemo zaupati, je treba obrniti na glavo. Čutnemu bi morali zaupati, ko pride do umetniških del. Seveda ni pomembna samo čutna plat, ampak tudi razumska. Umetniško delo te mora spodbuditi na tak ali drugačen način. Ne zaupam umetniškim delom, pri katerih potrebuješ ekstenzivno razlago, da »vstopiš« vanje. Vedno mora biti prisotno nekaj takojšnjega oziroma neposrednega. Tudi če je delo zelo intelektualno in se ne ukvarja s čutnim, mora na neki način »odpreti vrata« gledalcu. Na umetniškem trgu je veliko del, nekaj, kar je očitno, ima svoje prednosti pri gledalcih. Mislim, da imajo dela, ki so na prvi pogled videti neposredna, ponavadi širše razumevanje. Večina jih je kompleksnih in lahko gledalca popeljejo v različne smeri. Morajo biti očitna in hkrati kompleksna. Če so samo očitna, so že super. 

Za katalog razstave v Mestnem muzeju si izjavil, da ti umetniška dela nastavljajo vabe. Si s to metaforo imel v mislih, da morajo umetniška dela »odpirati vrata«?

Da. Kot umetnik moraš delati na vabah. Če obstaja t. i. tekmovanje, je treba ujeti pogled v tako masovni produkciji, kot je umetniška. Vse skupaj je nekakšna igra.

Paul Mpagi Sepuya, Darkroom Mirror copie, kolekcija L. F.
Paul Mpagi Sepuya, Darkroom Mirror copie, kolekcija L. F.

Tema, o kateri sva že govorila, je, da ne želiš imeti zbirateljske identitete. Zakaj?

Nimam možnosti, da bi bil velik zbiratelj. To je veliko dela. Najbrž tudi zaradi tega, ker ne želim, da bi bila zbirka največji del moje identitete. Kot sem rekel, sem tudi umetnik. Po drugi strani pa mislim, da ne potrebujemo posebnih sposobnosti, da zapravljamo denar. Seveda imamo različne zbiratelje. Nekateri izmed njih imajo pomembno vlogo v umetniškem sistemu in zanimive zbirke. Toda na prvem mestu mora biti umetnik. Zbirka mora obstajati skozi umetnike. Kar po moje naredi vrednost zbirke, je umetnik, in ne zbiratelj. Pomembno je kombinirati dobre umetniške prakse. Zbirateljstvo ima pomembno vlogo v umetniškem sistemu in zbiratelji velikokrat naredijo nove povezave med različnimi praksami. Nekateri delajo to, kar delajo kuratorji na razstavah. Vendar mislim, da ni treba imeti dela v lasti, da lahko razmišljamo o umetnosti.

V svojem zadnjem umetniškem projektu sem se ukvarjal z interpretacijo svoje lastne kolekcije. Prijatelj mi je dal besedilo Gérarda Wajcmana, ki se je sprehodil skozi Lacanovo in Freudovo zbirko. Zanimiva misel, ki jo je izpostavil, je, da »zbirke v tolikšni meri spreminjajo zbiratelja, kot zbiratelj spreminja zbirko«. V kolikšni meri je zbirka spremenila tvojo umetniško prakso?

Se strinjam. Sicer mislim, da zbirka ne vpliva na nas toliko, kot vplivajo posamezna umetniška dela. Ni jih treba imeti v lasti. Jasno je, da name v moji umetniški praksi vplivajo različna umetniška dela. Ko me določeno delo premami, ga poskušam dodati svoji zbirki. To je pomembno zame in kako sem strukturiran kot umetnik. Nekatera dela, ki me zadevajo, pa mi niso dostopna, na primer Vermeer. Vermeera si ne morem privoščiti. Hitchcock mi je prav tako pomemben, ampak tudi njegovih del ne morem kupiti. Vpliv prihaja od odnosa med umetniškimi deli v moji zbirki. Martin Arnold je močno vplival na mojo umetniško prakso in njegova pomembna dela imam v svoji zbirki. Ideja previjanja in odvijanja pri montaži videa se pojavlja v mojih delih.  

Bi mogoče lahko predstavil še projekt LabʼBel, ki ga izvajate v sklopu Bela, sirarskega podjetja. Kaj je namen tega projekta in kaj želite doseči z njim?

Sem del družine, ki je ustvarila sirarsko podjetje. Eden glavnih produktov tega podjetja je sir La Vache qui rit (smejoča krava). V začetku je šlo za sodelovanje z umetnikom, ki je naslikal kravo v rdeči barvi. Kmalu je produkt postal velika uspešnica. V tridesetih, štiridesetih in petdesetih letih je podjetje sodelovalo z različnimi umetniki, ki so izdelovali embalažo za ta sir. Ideja je bila, da bodo tovrstna sodelovanja povečala zapeljivost produkta. Šlo je za položaj win win. V sedemdesetih se je ta ideja rahlo izgubila, saj je podjetje podpiralo šport in sodelovalo z Disneyjem. Povezava z umetniki se je izgubila. Na družinskem sestanku so mi predlagali idejo, da bi jaz, kot umetnik in zbiratelj, začel zbirko podjetja. Po nekaj mesecih sem predlagal, da bi naredili projekt z novo nastajajočo zbirko in tako se je rodil LabʼBel.

V umetniškem sistemu je položaj biti zbiratelj, kurator in umetnik v enem izredno nezaželena. Ljudje radi locirajo osebe po določenem sklopu. To, da sem tudi kurator, ne pomeni, da sem slab umetnik, in obratno in zato sem vse skupaj v LabʼBelu osnoval na umetniškem delu. Primer so embalaže za sir, ki je del tega projekta.

Kaj bi bil najprimernejši način, da bi se tvoji raznolika praksa zbirateljstva, umetniške produkcije in kuriranja predstavili v najboljši luči? Kaj bi bil najboljši kanal za predstavitev vsote tvojih aktivnosti? Knjiga, dokumentarec, intervju ali razstava?

To bi bila knjiga, razstava ali več razstav. Razmišljam o nomadski prepoziciji, kot to počnemo pri LabʼBelu. Pri LabʼBelu imamo serijo razstav, ki se ukvarjajo z eno temo. Zdi se mi pomembno, da vztrajaš pri eni temi na različnih razstavah. V knjigi greš lahko od ene predpostavke k drugi. Knjiga lahko predstavi kompleksnost. Združitev LabʼBela, moje umetniške prakse in zbirke v enem »prostoru« je izredno zahtevno in obsežno.

Lab'Bel, FIAC - Delvoye, 2017 ©Martin Argyroglo
Lab’Bel, FIAC – Delvoye, 2017 © Martin Argyroglo

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

Nikomur mi ni treba dokazovati, da imam dober okus in sem dober zbiratelj.
Bralni čas: 10 min.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 09. april 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 24. junij 2019. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.