Hegel v svojem najslovitejšem delu Fenomenologija duha (1807), v poglavju »Samozavedanje«, razdela slovito tezo o dialektiki gospodarja in hlapca. Razmerje med njima je vzajemno, saj je samozavedanje pripoznano samo skozi drugo samozavedanje. V bojnem razmerju se eno od teh samozavedanj podredi in drugi se iz boja dvigne kot gospodar. Ta Heglova teza je bila vplivna kot malokatera druga: najopazneje pri Marxu, ki se je navdihoval iz slednje dialektike v svoji formulaciji zgodovinskega boja med buržoazijo in proletariatom. Kojève je kasneje opozoril, da je Marx iz Heglove enačbe izpustil ključni moment, saj je vednost/resnica na strani hlapca/proletariata. Ta zareza, ki je vplivala na velike filozofske mislece, je prišla ravno ob pravem času. Struktura gospostva se je po francoski revoluciji radikalno spremenila. Nove družbene strukture so zahtevale drugačno gospostvo. Vse do Freuda, ki je bil priča poslednjemu »pravemu« monarhu, Francu Jožefu, so zadnje močne očetovske figure postopoma izgubile moč. Z izgubljanjem klasičnih avtoritet se je spreminjala družbena struktura. Ob populizmu v politiki je nastopila tudi mediatizacija družbe, ki pa je v moderni umetnosti dobila svoj antipod.