Vizualna krajina v dobi interneta

Intervju z Alnisom Staklejem

Vizualna krajina v dobi interneta

Intervju z Alnisom Staklejem

Alnis Stakle, iz serije Mellow Apocalypse. © 2022 z dovoljenjem avtorja.

V intervjuju sem se pogovarjal z latvijskim fotografom in umetnikom Alnisom Staklejem. Ta se v umetniški praksi trudi presegati klasični format fotografije in v njeno polje vpeljuje refleksijo medija v sodobni kulturi. Ukvarja se z iskanjem možnosti fotografskega medija v sodobni internetni družbi. Metodološko in formalno želi razširiti uporabo fotografskega gradiva. V projektu Mellow Apocalypse, ki je osrednja tema najinega pogovora, kritično obravnava novo vizualno krajino nepreglednega slikovnega materiala na internetu.  

Alnis Stakle v svojem delu razširja polje klasične fotografije. Fotografijo uporablja kot gradivo, s katerim obravnava probleme sodobne družbe. V projektu Mellow Apocalypse je v različnih internetnih arhivih nabral material, ki ga je v obliki kolažev predstavil v Latvijskem muzeju fotografije v Rigi. Kolaži so sestavljeni iz digitalno obdelanih fotografij, ki jih hranijo v digitalnih arhivih večjih muzejev. 

Projekt Mellow Apocalypse je sodoben na dva načina. Prvi del naslavlja sodobno krajino nepreglednega hranjenja arhivskega gradiva, ki ga omogoča internet. Drugi pa je preoblikovanje historičnega fotografskega materiala v nov narativ, ki je portret postmodernega razumevanja zgodovine. Kolaži nimajo ne začetka ne konca. Na prvi pogled delujejo klasično, vendar zaradi ozadja, ki ga je ustvaril avtor, pomenijo preskok iz komercialne podobe v sfero umetnosti. Kot pravi Stakle, »umetniško delo mora vsebovati nekaj didaktičnega. V nasprotju s komercialnimi podobami lahko umetniška dela ustvarijo celotne svetove pomenov, neodvisne od množične kulture.« Digitalna doba umetniku omogoča, da brez načrtovanja, ki bi ga zahtevalo analogno brskanje po arhivih, odkriva material po naključju. Pri tem projektu je do neke mere izbiro materiala za kolaž definiralo naključje, a hkrati tudi postavitev kolažiranih podob govori o logiki interneta in nepregledne količine slikovnega gradiva. Staklejevi projekti vsebujejo kritiko družbe, a je ne izražajo pretirano eksplicitno. Projekt, o katerem sva se pogovarjala v intervjuju, gledalca opozarja na soodgovornost pri ustvarjanju vizualne krajine, ki jo imamo uporabniki interneta. 

Alnis Stakle, iz serije Mellow Apocalypse
Alnis Stakle, iz serije Mellow Apocalypse. © 2022 z dovoljenjem avtorja.

Vaša umetniška praksa večinoma temelji na fotografiji, a hkrati presega tradicionalno fotografijo v okvirju. Nekatere vaše razstave so zelo podobne instalacijam, na primer Neither Horse nor Tiger. Kakšen je vaš odnos do fotografije in kakšne so možnosti fotografije, ki jih drugi umetniški mediji ne morejo doseči?

Fotografija je zame zanimiv medij in v nasprotju s slikarstvom, na primer, še vedno živ, vitalen medij. Z vitalnostjo fotografije mislim na to, da ima fotografija kot medij, v primerjavi s slikarstvom, še vedno možnost, da prestopi meje enega ozkega področja in se uporablja v zelo različne namene, tako v vsakdanjem življenju kot na različnih področjih. Omeniti velja tudi, da ima fotografija še vedno potencial, da prevzame novo ključno vlogo v komunikaciji. Tako kot takrat, ko se je njena vloga korenito spremenila s pojavom družbenih omrežij. Pri delu s fotografijo ne mislim le na slike na steni ali v telefonu, temveč da je spekter fotografije kot medija pustil zelo pomemben pečat v kulturni krajini, ki zavestno ali nezavedno vpliva na dojemanje resničnosti in sebe v družbi v najširšem možnem smislu. Zame kot umetnika je zelo zanimivo ustvarjati zgodbe, pri čemer se zavedam, da je interpretacija teh zgodb kot dešifriranje sporočila, v katerem vsak prejemnik idealističnim in tehničnim kodam dodeljuje svoje pomene. Zaradi šifriranosti in navidezne preprostosti je fotografija zame zanimiva, hkrati pa mi omogoča upanje, da bo njena pripoved sčasoma ohranila določen pomen v kulturi. Različne ikonične fotografije niso izgubile pozornosti v kontekstu ponovnega pisanja zgodovine, vendar jim spreminjanje pomena njihovih simbolov daje dodatno globino, saj pojasnjuje prehod individualnih in kolektivnih pomenov v vizualni kulturi in družbi kot celoti. V okviru razstave želim, da fotografija ni le okno v drug čas in prostor v konvencionalnem smislu fotografije kot medija, temveč da njena materialnost ponudi različne nepričakovane priložnosti, ko občinstvo odkriva in bere njeno pripoved.

Zakaj in kako poskušate razširiti klasični fotografski format?

V tem pogledu sem slabo kapitaliziran umetnik. Sem preveč nestanoviten in tudi sam rad spreminjam mnenje o svojih delih. Odkar sem se začel ukvarjati s fotografijo kot umetniško obliko, imam ob tradicionalnih delih vedno tudi takšna, ki preizprašujejo materialnost in ideje fotografskega medija. Prva dela iz serije Taksonomija strahu so na primer nastala tako, da sem na stare sovjetske fotografske materiale večkrat ponovno fotografiral odlomke svojih prvih fotografij, fotografije iz družinskega arhiva in naključno najdene fotografije. Dela, ki nastanejo s preizpraševanjem materialnosti fotografije kot medija, so običajno tesno povezana s pohajkovanjem po območjih zasebnega in kolektivnega spomina. Cenim ambivalentna stanja medija fotografije, pri katerih sploh ni jasno, ali gre za fotografijo ali kaj drugega. Na primer fotokopije (knjiga umetnika 001), za katere se zdi, da so fotografirane, vendar bi lahko bile tudi risbe. Po mojem mnenju je umetnost vedno proces preizpraševanja samega sebe in tega, kar vidimo. Dokler se občinstvo sprašuje o tem, kaj vidim, kakšne misli ali občutke to v meni vzbuja, kakšna sporočila so morda zakodirana tam zunaj in kako se poistovetiti s tem, kar sem videl, umetniško delo živi.

V svoji seriji Mellow Apocalypse uporabljate kolaž različnih zgodovinskih vizualnih materialov; zakaj ste izbrali tehniko kolaža in kaj ta prinaša konceptu? V čem se kolaž razlikuje od fotografije?

Zgodovinsko gledano je kolaž del sveta fotografije in ga pogosto uporabljajo družbeno in politično angažirane umetniške prakse. V mojem primeru je kolaž priložnost za obravnavo pomembnih zgodovinskih dogodkov ali pristopov, ključnih za zgodovino fotografije. Vsi poznamo ikonične podobe iz časov ameriške velike depresije ali ameriške državljanske vojne, toda za nekaj slavnimi ikoničnimi podobami se skrivajo ogromni arhivi podob, ki estetsko ali idejno niso pretirano privlačni. Obrobje tega arhiva se mi je zdelo zanimivo mesto za moja razmišljanja. Na primer, iz časa velike gospodarske krize je bilo ogromno slik, ki so prikazovale preproste lesene stavbe, kakršne lahko najdemo kjer koli na svetu, in zelo pogosto so na vratih teh stavb stali otroci. Te fotografije nikakor ne bi mogle postati ikonične v nobeni od knjig o zgodovini fotografije, vendar menim, da so združene v kolaž zelo natančno prikazale težak čas velike depresije v ZDA. Rad bi poudaril, da imajo moji kolaži, čeprav sem obravnaval kolektivne ideje, tudi komponento zasebnega pomena, torej zame delujejo kot avtoportret. Priznati je treba, da to za druge ljudi ni vedno očitno. Vendar je prisotnost zasebne vsebine zame predpogoj za to, da na področju umetnosti sploh kaj počnem.

Alnis Stakle, iz serije Mellow Apocalypse. © 2022 z dovoljenjem avtorja.
Alnis Stakle, iz serije Mellow Apocalypse. © 2022 z dovoljenjem avtorja.
Alnis Stakle, iz serije Mellow Apocalypse. © 2022 z dovoljenjem avtorja.
Alnis Stakle, iz serije Mellow Apocalypse. © 2022 z dovoljenjem avtorja.

Obstaja velik trend fotografij, ki jih ustvarja umetna inteligenca, na primer s programom X-LXMERT, ki združuje slike z interneta s pomočjo besednih asociacij. V Mellow Apocalypse se ukvarjate s sodobno temo ponovne uporabe slik z interneta s pomočjo algoritmov. Ali je tudi vaš projekt nekakšna podoba, ki jo proizvaja umetna inteligenca, ali pa se le ukvarja s sodobnim pojavom prenaseljenosti sveta s podobami?

Ne, v projektu Mellow Apocalypse ne uporabljam umetne inteligence za združevanje podob, temveč orodja programov za naknadno obdelavo slik. Dovolim jim, da delno prevladujejo pri izbiri in izrezovanju fragmentov podob. Ko sem začel delati s slikami iz arhivov, sem sprva res poskušal ustvariti fotorealistične kolaže, vendar so bili videti kot komercialna fotografija. Da bi podobam dal občutek naključja, sem programskim orodjem in tudi sebi dal nekaj svobode in združil na videz nezdružljive stvari.

Kako bi razlikovali med komercialno in nekomercialno podobo? 

Razlika je na ravni zaznavanja, medtem ko je na ravni tehnične kode morda težko najti razlike. Zame je bistveno, da ideje mojih del in tehnične rešitve gledalcu ne ponujajo poenostavljenih in natančnih zgodb. Bistveno je, da se gledalec sooči z določeno nezmožnostjo dešifriranja sporočila, natančneje – s spremenljivostjo vgrajenega sporočila glede na kulturni kontekst in posameznikovo izkušnjo. Umetniško delo mora vsebovati nekaj didaktičnega. V nasprotju s komercialnimi podobami lahko umetniška dela ustvarijo celotne svetove pomenov, neodvisne od množične kulture. Podobno kot pravljice – čeprav so na videz preproste, hkrati omogočajo različne in nasprotujoče si interpretacije.

Kaj je internet prinesel, kar v analogni dobi ni bilo mogoče? Kako so vam internetni arhivi pomagali pri izvedbi projekta in ali bi ga bilo mogoče izvesti v enaki razsežnosti pred internetom?

Zagotovo bi lahko podobno razmišljal tudi v analogni dobi, vendar je internet v mojem življenju odigral ključno vlogo. V zgodnjih fazah moje umetniške kariere je internet odprl ogromno možnosti za ogled in branje virov, ki so mi bili brez povezave fizično nedostopni. Arhivi, naključno odkriti dokumenti in fotografije so me vedno zelo zanimali in v analognem svetu bi se ukvarjal z nečim podobnim, vendar bi bilo to tehnično nekaj povsem drugega.

Mislim, da je Jacques-Alain Miller nekoč dejal, da »internet odgovarja na nezastavljena vprašanja« … 

Arhivi so zame kot potovanje v vesolje. Tam so samo presenečenja. Ne glede na to, kako dobro poznam zgodovino nekega dogodka, osebnosti ali krajev, to nikoli ni dovolj. Morda je primerjava nekoliko neprimerna, vendar mi je všeč psihogeografska ideja nenačrtovanega potepanja po pokrajini – dérive. Podobno potujem po digitalnih arhivih, odzivam se na podobe in zgodbe, ki jih tam zaznavam, dovolim si, da nadaljujem iskanje čustveno in intuitivno. Včasih je to le zanimivo potovanje, včasih pa privede do vznemirljivih odkritij.

Vaše delo je eno tistih, ki aktivno stimulirajo gledalčeve kritične kapacitete. Zdi se, da z umetnostjo prestavljate svoj prostor razmisleka o zgodovini vizualne kulture v javni prostor in vanj povabite gledalca? 

Na splošno so dela serije Mellow Apocalypse iskanje novih pomenov v navidezno brezizhodnem pogledu na spomine vizualne kulture, ki se iz dneva v dan širi. Arhiv vizualne kulture vidim kot alternativno resničnost, ki presega nam dostopno resničnost. V pesniškem smislu je zemljevid postal širši od območja, torej svet na zaslonu je podrobnejši in širši v času in prostoru kot resničnost, ki nas čaka za vrati. Mislim, da je moje delo umetniško iskanje, ki daje prostor za razmislek o spreminjajočem se pomenu podob v najširšem možnem smislu.

Alnis Stakle, iz serije Mellow Apocalypse. © 2022 z dovoljenjem avtorja.
Alnis Stakle, iz serije Mellow Apocalypse. © 2022 z dovoljenjem avtorja.

Na kaj točno se nanašate, ko govorite o »spominih na vizualno kulturo«?

Mislim, da ustvarjajo prostor za zanimivo in nepoznano izkušnjo branja/gledanja določenih znakov, ki so znani vsem in vsakomur. Vendar pa svoje delo jemljem tudi samoironično in priznavam, da so lahko del moje prakse tudi neuspehi in samoprevare.

Verjetno obstajajo tako prednosti kot slabosti širjenja »spominov vizualne kulture«? Kaj ima naša kultura od tega?  

Spremembe sprejemam kot nevtralno dejstvo. V vizualni kulturi je trenutno prisotna težnja, da delamo s podobami, ki jih ustvarjajo umetna inteligenca Midjourney, DALL∙E 2 in drugi algoritmi strojnega učenja. Svet podob se spreminja, očitno pa se spreminjajo tudi tehnologije, ki stojijo za ustvarjanjem, kroženjem in doseganjem podob. Ta razvoj omogoča predvidevanje sprememb, ki se obetajo na področju komunikacije in vizualne potrošnje, in že spreminja sektorje, povezane s kroženjem podob, kot je grafično oblikovanje. Spremembe zadevajo zelo širok spekter vprašanj, vključno z vidiki zaposlovanja, avtorstva, etike, avtentičnosti … Mislim, da bi bilo ustrezno tudi vprašanje vizualne ekologije, saj več slik ko ustvarimo, večji je kaos znakov. Vsi smo do neke mere odgovorni za vizualno okolje, v katerem živimo. Vendar moram opozoriti, da svet umetnosti ni množična kultura in da moje slike nagovarjajo le zelo nišno občinstvo.

Trenutno nadaljujete poglabljanje tem iz Mellow Apocalypse ali se posvečate povsem drugačnim temam?   

Že nekaj let se ukvarjam z družinskimi fotografijami iz obdobja po prvi svetovni vojni do Stalinove smrti. Fotografije iz tega zelo surovega obdobja pogosto izžarevajo iskriv optimizem kljub kolektivnim in zasebnim tragedijam, ki jih je doživljal vsakdo na njih. Na neki način je to morda mogoče povezati s Freudovim konceptom ekranskih spominov, ki opisuje, kako travmatično izkušnjo iz otroštva zakrijejo lažni fantazijski spomini. Tudi družinske fotografije lahko do neke mere pripišemo posebnemu žanru kolektivne fantazije. S temi podobami sem se ukvarjal v analogni obliki v laboratoriju, pozneje pa tudi digitalno, tako da sem jih natisnil na stare sovjetske industrijske načrte. Doslej je bila izdana le umetniška knjiga https://alnisstakle.com/may-this-inanimate-likeness-remind-you

Alnis Stakle, iz serije Mellow Apocalypse. © 2022 z dovoljenjem avtorja.
Alnis Stakle, iz serije Mellow Apocalypse. © 2022 z dovoljenjem avtorja.

Projekt Možne resničnosti je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2022.

This image has an empty alt attribute; its file name is MK_slo-420x112.png
Pri delu s fotografijo ne mislim le na slike na steni ali v telefonu, temveč da je spekter fotografije kot medija pustil zelo pomemben pečat v kulturni krajini, ki zavestno ali nezavedno vpliva na dojemanje resničnosti.
Bralni čas: 10 min.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.