Spomin in umetnost: Pravičnost, okolje in ruševine

Pogovor z Doro Apel

Spomin in umetnost: Pravičnost, okolje in ruševine

Pogovor z Doro Apel

Spomenik miru in pravičnosti, Montgomery, Alabama, 2018. Fotografija: avtorica.

Pogovor se vrti okoli dela Dore Apel na področjih umetnosti in spomina. Mediacijska moč spomina je ključnega pomena za razumevanje sedanjosti in oblikovanje prihodnosti ali, kot v pred kratkim izdani knjigi Priklicati spomin na svoje mesto (Calling Memory into Place, 2020) pravi Dora Apel: »Pri učinkih spomina ne gre za preteklost. Kako spomini oblikujejo sedanjost in prihodnost? Lahko to, kako se spominjamo preteklosti, privzame dejavno vlogo v boju proti trenutnim oblikam zatiranja in preganjanja?« Ta vprašanja so kritično povabilo k premisleku o dogodkih, temah in procesih, ki zaznamujejo tudi delo Dore Apel. V pogovoru v kontekstu razmislekov o umetnosti razpravljava o vprašanjih spomina in ruševin, pravičnosti in zatiranja pa tudi okolja. Upava, da s tem ne izpostavljava zgolj mehanike delovanja spomina v umetnosti danes in tega, kaj ta proces postavlja v ospredje in kaj prikriva, temveč tudi njegov odnos do okolja.

V romanu 1984 je Orwell zapisal: »Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost. Kdor nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost.« In če o Proustovem obujanju spominov na magdalenice lahko rečemo, da namiguje na kulturne vidike spomina, pa je Orwellova izjava izrazito politična. Navezuje se na moč (in ambicije) političnih elit pri opredeljevanju resničnosti pa tudi na tehnološka sredstva, ki so za to potrebna (nenazadnje tudi arhiv). Geslo »Potrebovali smo zgolj neskončno serijo zmag nad lastnim spominom« (Orwell 1949) je danes naravnost srhljivo aktualno. 

Zdi se, da živimo v času, ko so ne le sedanjost in prihodnost, ampak tudi preteklost negotove ali pa jih vsaj dojemamo kot take. Trenutno smo priča reinterpretaciji nekaterih zapuščin, ki so določala politična in ideološka pa tudi kulturna in popularna prepričanja ter pričakovanja o 20. stoletju in naprej. Vse kaže, da liberalni projekt – ki se je, zgodovinsko gledano, po revolucijah leta 1848, pa tudi v letih pred drugo svetovno vojno, umaknil totalitarizmu, z odprtimi rokami pa konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja sprejel tudi neoliberalizem – v želji, da bi kljub očitni izgubi politične moči ohranil vsaj finančni in družbeni položaj, ponovno baranta s skrajno desnimi, neofašističnimi in postfašističnimi ideologijami. Takšne trende lahko spremljamo po vsej Evropi in ZDA, najbolj očitno po Trumpu, najnovejši primer pa je izvolitev Giorgie Meloni v Italiji. 

Vendar pa lahko dandanes opazimo tudi eno bistveno razliko. Oder, na katerem se odvija življenje in za katerega smo »vedno« vedeli, da bo ostal tudi v primeru še tako gnusnih političnih nečednosti in družbenih katastrof, postaja zaradi vse hitrejšega »geološkega nasilja« vedno bolj nestabilen in nepredvidljiv; za nameček pa ga spremljajo tudi vojaško, rasno, politično in gospodarsko nasilje, ki ga izvajajo tako nad ljudmi kot nad nečloveškimi bitji. To pa na bistveno drugačen način zastavlja tudi vprašanja več-kot-družbene pravičnosti in prihodnosti. Družbene in politične vloge, rabe in zlorabe spomina in ruševin pri tem odpirajo pomembna vprašanja tudi o okolju in pravičnosti, o spolu in rasi. 

Zaradi svoje mediacijske moči je spomin ključnega pomena za razumevanje sedanjosti in oblikovanje prihodnosti ali, kot v pred kratkim izdani knjigi Priklicati spomin na svoje mesto (Calling Memory into Place, 2020) pravi Dora Apel: »Pri učinkih spomina ne gre toliko za preteklost. Kako spomini oblikujejo sedanjost in prihodnost? Lahko to, kako se spominjamo preteklosti, privzame dejavno vlogo v boju proti trenutnim oblikam zatiranja in preganjanja?«  

Ta vprašanja so kritično povabilo k razmisleku o dogodkih, temah in procesih, ki zaznamujejo tudi delo Dore Apel. V pogovoru razpravljava o vprašanjih spomina in ruševin, pravičnosti in zatiranja pa tudi okolja v kontekstu razmislekov o umetnosti.

V današnjem času se zdi spomin vse bolj politiziran. Z digitalnimi mediji je politično vdrlo v intimno sfero, intimno pa se je preneslo v javnost, in se, včasih tudi na silo, preoblikovalo v politično. V tem procesu je položaj znanja, dejstev in fikcije postajal vse bolj negotov in zamenljiv, preteklost pa je postala inherentno nestabilna. Spremenila se je v grozeči »sestoj« (nem. Bestand; angl. standing reserve), pripravljena na dekontekstualizacijo, izkrivljanje, napačno predstavljanje in na to, da se jo lahko v vsakem trenutku in za vsak namen uporabi in izrabi kot orožje. Obenem pa ni mogoče zanikati moči in vpliva intimnega pri preučevanju in uživanju spomina. Osredotočanje na posameznika in intimno (spomin) je farmakološke narave, saj hkrati pomeni grožnjo kolektivnim pripovedim in njihovo (potencialno) rehabilitacijo, kar je vsaj deloma posledica nacionalizacijskih pripovedi od zgoraj navzdol in vpetosti v hiperindividualistične neoliberalne kontekste. Kot pravite v knjigi Priklicati spomin na svoje mesto, ki je hkrati kulturna in politična kritika, memoar in družinska zgodovina, je individualno in intimno moč uporabiti za podajanje visceralnega občutka utelešenih srečanj s kraji, dogodki, vizualnimi podobami. Pri tem poudarjate, da so »utelešeni in izkustveni načini spoznavanja enako veljavni in konstruirajo znanje na edinstven ter komplementaren način« (2021). Kako razumete vlogo spomina (in spominskih študij) v sodobnem svetu?

Spomin in spominske študije so v zgodovinopisju dobili pomembnejšo vlogo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v zadnjih desetletjih pa so doživeli razcvet v različnih disciplinah. Predvsem od devetdesetih let 20. stoletja dalje je bilo problematizirano pojmovanje spomina kot stabilnega in neizpodbitnega, saj preteklost vedno interpretiramo in reinterpretiramo v skladu s potrebami in pritiski sedanjega zgodovinskega trenutka. In to velja tako za posameznike kot za skupnosti. Izkušnje, politika, identiteta in spomin mediirajo drug drugega, zato je tudi spomin proizvod kulturne konstrukcije in rekonstrukcije, vpet v medije in tehnologijo, umetnost in literaturo, spomenike in obeležja, literaturo in zgodbe, ki pa so tudi sami podvrženi zgodovinski mediaciji. Spomin je torej dinamičen in razvezan, saj se giblje med različnimi kulturami, generacijami, mediji in disciplinami.

To je še posebej pomembno zato, ker se spominske študije osredotočajo na izražanje preteklih oblik nepravičnosti in na prepoznavanje tistih akterjev, ki so bili v preteklosti marginalizirani ali pozabljeni. Kot trdijo raziskovalci spomina, spomeniki in spominska obeležja, ki se osredotočajo na preteklo zatiranje in preganjanje, na primer, ne obujajo zgolj zgodovinskega spomina, temveč utelešajo določeno obliko spominskega aktivizma, s katerim spomenik od gledalca zahteva več kot zgolj spominjanje preteklosti. Spominski aktivizem od nas terja, da prepoznamo tisto, kar je bilo nekoč potlačeno ali spregledano, pa tudi to, da s pomočjo teh na novo vidnih pripovedi o preteklih krivicah oblikujemo svojo sedanjost in prihodnost v političnih bojih.

Enzo Traverso je trdil, da so raziskave spomina nastale, ko je marksizem padel v nemilost. Kljub tako imenovani »krizi« marksizma in nazadovanju razredne zavesti v zadnjih desetletjih pa vzpon spominskih študij in spominskega aktivizma kaže, da družbenega boja za egalitarno družbo ni mogoče zatreti, saj je alternativa temu orjaška neenakost, trpljenje in globalno ekološko opustošenje.

Kapitalizem je danes hujši kot kdaj koli prej. Kapitalizem, ki temelji na težnji po povečevanju stopnje dobička, pomeni prizadevanje za poblagovljenje vsega mogočega, vključno z zemljo, zrakom in vodo. Ta težnja po privatizaciji in monetizaciji vsega vključuje tudi vire, ki bi morali biti brezplačni in na voljo vsem. Pomeni pa tudi koncentracijo bogastva v rokah maloštevilne elite, ki bo storila vse, kar je v njeni moči, da ohrani moč in bogastvo. 

Kakšna je vloga medijskih tehnologij v teh procesih, še posebej fotografije?

Fotografija, še posebej dokumentarna ali reportažna, in video naredita vidno tisto, kar bi sicer lahko ostalo nevidno, kar bi služilo silam gospostva. Fotografija lahko deluje kot priča zgodovine in ustvarja javno sfero, zlasti po internetu, do katerega ima dostop in kjer lahko sodeluje večina ljudi. Fotografija je torej zelo demokratičen medij, ki lahko mobilizira javni konsenz za podporo preganjanim in zatiranim na nacionalni in svetovni ravni. Digitalni posnetki so podlaga za vlaganje pritožb in razkrivanje grozodejstev, ki sicer ne bi mogla postati tako široko in hitro vidna.

Vemo, da so podobe lahko mnogo močnejše od besedila, zato je fotografska podoba ali video ključnega pomena za družbeni boj za enakopravnost. Dober primer je videoposnetek policistov, ki so maja leta 2020 ubili Georgea Floyda. Svet je mučnih devet minut gledal, kako beli policist nemočnemu črncu s kolenom pritiska na vrat, vse dokler ta ne preneha dihati. To je sprožilo globalno protestniško gibanje proti zgodovinskemu rasizmu in policijski brutalnosti.

Kdo so tisti, ki imajo (oziroma si jemljejo) moč, da oblikujejo sedanjost in prihodnost, kdo ima takšne ambicije? Kdo pa je iz tega procesa izključen in hkrati instrumentaliziran? Kako osmisliti preteklost, ki je nenehno v procesu revizije in reinterpretacije? 

Zanima me, kako individualna in kulturna zavest odsevata in konstruirata druga drugo, kako osebni in kulturni spomin soobstajata v časovni perspektivi in kako mediirata drug drugega; tako da spreminjanje našega razumevanja preteklosti ne pomeni le spreminjanja našega razumevanja zgodovine, temveč tudi nas samih in naše prihodnosti. Zanima me tudi, kako doživljamo kulturne spomenike na podlagi tega, kar o njih vemo iz zgodovine, pa tudi tega, kar vanje vnašamo sami z osebnim in utelešenim odzivom, ki pa ga oblikujejo prostor, kultura, podedovane travme in politika. Kot komemorativne forme naj bi bili javni spomeniki varna shramba nespremenljivega kolektivnega spomina. A že vsaj od razprav o spominskem obeležju vietnamskim veteranom, v zadnjem času pa o konfederacijskih spomenikih, se odpirajo pomembna vprašanja: Katere spomine pravzaprav ohranjamo? Za kakšno občinstvo? In katere spomine puščamo ob strani? 

Dober primer spomenika, ki je preoblikoval nacionalno spominsko pokrajino, je Spomenik miru in pravičnosti, ki mu rečejo tudi spomenik linčanju. Spomenik linčanju so postavili v ključnem trenutku ameriške zgodovine, ko je prišlo do ponovnega vzpona ideologije belske nadvlade. Ko je Donald Trump začel vojno proti priseljevanju muslimanov in Srednjeameričanov pa tudi ljudi iz držav z večinsko temnopoltim prebivalstvom, je bilo na kocki sámo pojmovanje tega, kdo ima pravico postati Američan in kdo te pravice nima. V tem smislu je boj za rasno enakopravnost tudi boj za državljanske pravice. Ta boj se danes najočitneje kaže v široko razširjeni zakonodaji, s katero skušajo temnopoltim preprečiti, da bi oddali glas na volitvah, ali vsaj doseči, da njihovi glasovi ne bi šteli.

Spomenik miru in pravičnosti, Montgomery, Alabama, 2018. Fotografija: avtorica.
Spomenik miru in pravičnosti, Montgomery, Alabama, 2018. Fotografija: avtorica.

A poskusi, da bi temnopoltim preprečili udeležbo na volitvah, segajo več kot 150 let v preteklost. Ne smemo pozabiti, da so načela svobode in enakosti, po katerih so ustanavljali Združene države Amerike, soobstajala s suženjstvom in temeljila na njem. Med tistimi, ki so pisali ali podpisali Deklaracijo o neodvisnosti in vodili ZDA od same ustanovitve, so bili številni sužnjelastniki. Suženjstvo je bilo z državljansko vojno sicer odpravljeno, vendar pa to še ni prineslo enakosti. Zato nas ne sme presenečati, da se dediščina tega osrednjega in temeljnega protislovja v nerešeni in travmatični obliki vleče vse do današnjih dni. Po odpravi suženjstva so se bogati plantažniki in delodajalci bali zavezništva med revnimi belci in revnimi črnci, zato so spodbujali gospodarsko konkurenco med njimi za dostop do zemlje in delovnih mest. S podpiranjem in omogočanjem gospodarske konkurence in rasnega nasilja so bogati kapitalisti pripomogli k ohranjanju nizkih plač in vzdrževali hegemonijo bele patriarhalne elite.

Poenotenje pri preganjanju črncev in drugih ljudi drugačne polti pri belcih, kadar se ti počutijo ekonomsko prikrajšane, ogrožene ali menijo, da izgubljajo privilegiran status, ustvari občutek rasne skupnosti in večji občutek opolnomočenja. S tem pa svojo jezo preusmerijo od pravega sovražnika proti naravnim zaveznikom. Danes to lahko vidimo v praksi, ko bogata belska elita s podpihovanjem rasne sovražnosti odvrača pozornost od razredne ločnice, ki je pravi vir siromašenja, zaradi česar revni belci delavskega razreda stopajo v politično zavezništvo s korporacijskim razredom, ki jih v resnici izkorišča in zatira.

Rasno nasilje v času linčanj je koreninilo tudi v nelagodju glede spola, saj so takrat še posebej kriminalizirali spolne odnose med črnci in belkami, obenem pa je belska družba mižala na obe očesi, ko so beli moški posiljevali in zlorabljali črnke. Beli supremacisti so se še posebej bali opolnomočenja in izobraževanja črncev, kar bi lahko spodbudilo takšne zveze in destabiliziralo belske strukture moči, saj bi se z medrasnimi porokami barvna meja »zabrisala«. Danes smo lahko priča še vedno zelo razširjenim poskusom, da bi v skladu s to zapuščino črncem odvzeli državljanske pravice, obenem pa s prepovedovanjem določenih knjig in napadi na kritično rasno teorijo poskušajo potlačiti zgodovino rasnega nasilja v Ameriki.

Zgodovina linčanja je bila torej del boja za rasno in nacionalno identiteto, ki je zadevala vse, saj je bila »belskost« opredeljena le v odnosu do »črnskosti«. V resnici pa je rasa nezamejena in kontingentna, zato je »belskost« zelo spolzka kategorija, ki je vedno ogrožena in jo je vedno treba braniti. Spomenik linčanju se te zgodovine spominja z več sto stelami ali obeležji, ki jih najdemo ob sprehajalnih poteh ob spomeniku; te se postopoma dvigujejo ter priklicujejo v spomin telesa linčanih, imena žrtev linčanj pa so vklesana v stele iz nerjavečega jekla. S tem ko javno opominja na zgodovino rasnega nasilja in navaja imena, spomenik linčanju, podobno kot spominsko obeležje vietnamskim veteranom, osredotoča na odsotnost in izgubo, obenem vzbuja aktivistični spomin in preprečuje, da bi to zgodovinsko poglavje zaprli. Spomin na to zgodovino moti hierarhijo moči, saj terja soočenje s preteklostjo naroda, ki ga že predolgo odlagamo.

Spomenik miru in pravičnosti, Montgomery, Alabama, 2018. Fotografija: avtorica.
Stene z vklesanimi imeni po okrožjih. Spomenik miru in pravičnosti, Montgomery, Alabama, 2018. Fotografija: avtorica.

Lahko si ogledamo tudi spominska obeležja holokavsta, na primer Spomenik pomorjenim Judom v Evropi v Berlinu Petra Eisenmana ali Spomenik holokavstu na Judenplatzu na Dunaju Rachel Whiteread, ki prav tako konkretizirata izgubo, in hkrati oblikujeta to, česar se spominjamo in kako se bomo tega spominjali v prihodnosti. Lahko pa vzamemo tudi novejša spominska obeležja iz časov covida, ki so se pojavila v številnih krajih, kot so Brooklyn, Bronx in Queens, Detroit, Washington in Los Angeles pa Austin v Teksasu, Atlanta v Georgii in Phoenix v Arizoni, pa tudi v večjih mestih po vsem svetu. Tudi ta so namenjena ohranjanju spomina in ustvarjanju nove javne pripovedi. Trump je že od samega začetka zmanjševal resnost posledic virusa in skušal utišati znanost, ker je poskušal vztrajati pri molku in pozabi, kot da žrtve covida ne štejejo. Toda ljudje nočejo pozabiti.

Spomenik linčanju, spomenik Vietnamu, spomeniki holokavstu in covidu, vsi poskušajo spremeniti uradno pripoved, odpreti prostor za to, da se javno pove resnico, pripozna travmo, žaluje in počastiti mrtve ter spremeni naš odnos v prihodnje. Od nas terjajo, da pripoznamo, kar je bilo marginalizirano, potlačeno ali pozabljeno, in da se borimo za družbeno pravičnost.

Kako lahko z umetnostjo, zlasti s fotografijo, damo glas neslišanemu in nevidnemu? Kako najti smisel v spremenljivih in protislovnih dogodkih, njihovih mediiranih reprezentacijah ter njihovih družbenih in političnih uokvirjenjih? 

Po mojem mnenju lahko umetnost in fotografija vedno odigrata politično vlogo. Ne mislim, da morata biti nujno namerno politična ali aktivistična, ampak če se navezujeta na naše vsakdanje življenje, tesnobo in pritiske, ki jih doživljamo na osebni in kolektivni ravni, lahko povzročita utelešen odziv, ki vpliva na našo zavest. To pa nas lahko empatično poveže z drugimi subjektivitetami in kolektivnostmi. Z vplivom na osebno in kulturno zavest nam lahko umetnost in fotografija v različnih oblikah pomagata, da laže razumemo, kdo smo, kdo želimo biti in v kakšni družbi želimo živeti.

Kar se ustvarjanja pomena tiče, do tega prihaja na različne načine in je odvisno od konteksta, tako da lahko isto podobo uporabimo za predstavljanje nasprotnih političnih perspektiv ali programov. Pomen torej nikoli ni stabilen niti ni neločljivo povezan s podobo. Fotograf se na podlagi svojih predpostavk in političnih stališč odloči, kaj bo vključil v kader in kaj ne, a zgolj njegov namen še ne določa nujno, kako bo slika ustvarila pomen. Ta je odvisen od tega, kako sliko uporabljamo, kje jo prikažemo, od spremnega diskurza in tudi od subjektivnega položaja gledalca ali gledalke. Podobe se moramo naučiti brati glede na kontekst in uokvirjanje, na podlagi informiranega dojemanja političnega položaja.

V knjigi Čudovite grozljive ruševine, (Beautiful Terrible Ruins, 2015) pišete o ruševinah in uničenju, zlasti v kontekstu deindustrializacije (Detroit), in o tem, kako se je razumevanje ruševin spreminjalo zaradi opazovanja antike in sodobnih ruševin (deindustrializacije). Ruševine so v bistvu rezultat korozije časa, sled, ki jo čas pusti na materiji; hkrati pa lahko kažejo tudi na zanemarjanje oziroma so odraz odnosa moči med zmagovalci in poraženi. V primeru industrijskih ruševin bi lahko dodali tudi neoliberalni prehod k storitveni ekonomiji in selitev umazanih industrij na globalni jug. Vendar so industrijske ruševine, kot jih lahko vidimo po nekdanjem zahodu in vzhodu, tudi podoba nečesa, kar bi lahko imenovali »infrastrukturna utrujenost«, manifestacija dejstva, da sodobna infrastruktura v veliki meri izvira iz obdobja po drugi svetovni vojni in se počasi približuje trenutku propada (kolaps, svinčene cevi). Obsežna privatizacija ne samo virov, temveč tudi infrastrukture je privedla k dezinvestiranju in pomanjkljivemu vzdrževanju ter posledično naraščanju stroškov in slabim storitvam. So pa ruševine še vedno privlačne kot merilo časa ali romantiziranje preteklosti. 

Menite, da je občudovanje industrijskih ruševin, ki ga spodbujajo tudi vizualne umetnosti, ali navduševanje nad infrastrukturno utrujenostjo izraz želje po oblikovanju neke lažne časovnosti kot ozadja, na katerem bi bilo mogoče meriti napredek? 

Zaradi uničujočih posledic vojn, podnebnih sprememb, deindustrializacije in jedrskih katastrof so ruševine povsod okoli nas. Zaradi vse hujše revščine, propadanja mest in ekološke devastacije ruševine spodkopavajo vero v napredek in racionalnost kapitalistične ureditve. A vse večji kulturni pesimizem in tesnoba zaradi propadanja kot da hranita velikanski apetit po podobah ruševin. Menim, da je tako zato, ker užitek ob gledanju prizorov propadanja iz varnega prostora pomaga ublažiti tesnobo zaradi propadanja. Živimo v časih polnih strahu, ki vse bolj narašča zaradi virusne pandemije in naravnih nesreč, kot so poplave, cunamiji, tornadi in orkani. Strah pred gospodarskim in družbenim zlomom je še kako resničen.

Ko upodabljamo lepoto propadanja in apokaliptičnih katastrof, se grozote, ki jih takšni dogodki povzročajo na fotografijah ali v filmih katastrof, estetizirajo in lahko si jih ogledamo z varne razdalje, kar nam omogoča, da v izkušnji uživamo. Ker je glavni poudarek na industrijskih ruševinah, sama temu rečem deindustrializirano sublimno, ki je v dialogu z romantičnim sublimnim.

Romantični filozofi, na primer Edmund Burke in Immanuel Kant, so menili, da je sublimno odvisno od miselne časovne in prostorske distance, ki nam omogoča, da uživamo v prizoru, ki bi bil sicer preveč grozljiv, da bi ga lahko prenesli. To je vodilo k množičnemu ogledovanju ruševin, kar so konec 18. stoletja poimenovali »sla po ruševinah«. Takrat so bogataši šli celo tako daleč, da so gradili lažne ruševine, znane kot »follies«, zaradi česar so se lahko počutili politično superiorne nad civilizacijskim propadom drugih obdobij. Tako je nastala britanska turneja Grand Tour, ki je obsegala Rimsko cesarstvo, Grčijo in Bližnji vzhod, kar je ljubiteljem ruševin omogočilo, da so z ogledovanjem ruševin drugih civilizacij potrjevali lastni občutek večvrednosti.

Dandanes si lahko ogledujemo ruševine lastne civilizacije, zato nam to ne vzbuja več občutka večvrednosti, temveč se spreminja v srhljivo svarilo o kolapsu sodobne družbe in spirali napredka, ki vodi v propad. Ruševine preteklosti namigujejo, da morda strmimo v lastno prihodnost. Hkrati pa poznamo neustrašne urbane raziskovalce, ki radi obiskujejo ruševine in sami sebe vidijo kot preživele tako preteklega kot prihodnjega kolapsa. Na ta način užitek v urbanem raziskovanju blaži tesnobo propadanja. Toda urbani raziskovalci so običajno pustolovci srednjega razreda in ljudi, ki so prisiljeni živeti med ruševinami, pogosto vidijo kot »drugačne«.

Rada bi opozorila, da Kant razlikuje med sublimnim in lepim. Lepo najdemo v naravi in pri gledalcu ne povzroča napetosti, sublimnega pa ni mogoče najti v naravi, temveč samo v umu gledalca, ki premaga in obvlada grozljivo. Deindustrializirano sublimno je potemtakem estetska izkušnja, do katere pridemo s kontemplacijo, ki jo omogočata varnost in distanca in ki ukroti grozljivo ter ga naredi prijetnega.

Na ta način nam podobe ruševin pomagajo obvladovati in nadzorovati tesnobo s pomočjo miselnega obvladovanja in užitka, ki ga to prinaša.

A ne smemo se pustiti zazibati v samozadovoljstvo ali cinizem. Osredotočiti se moramo na vzroke rušenja – na korporacije in kapitalistično državo in se boriti za družbo, ki bo temeljila na enakosti, ter se zoperstaviti ekonomskemu in družbenemu nasilju, ki se skriva v jedru ruševin in podob rušenja.

Ruševine so potemtakem povezane z okoljem, kot ga vidimo ne le v degradiranih naravnih prostorih, temveč tudi v propadajoči infrastrukturi. V knjigi Priklicati spomin na svoje mesto ste to izrazili precej čustveno: »Lahko bi rekli, da je spomin zapisan na kraju, kraj pa je zapisan na telesu.« Če okolje jemljemo kot kraj, bi torej lahko rekli, da je zapisano v in na naš obstoj in da vpliva na telo, tudi če je nevidno, na primer mikroplastika v toči ali zarodkih. To odpira vprašanje posledic neskončne ekstrakcije virov (fosilnih goriv, redkih rudnin), ki nam ne daje le visokotehnoloških pripomočkov, temveč je tudi prizorišče izkoriščanja in podrejanja ljudi in okolja (Kongo, kobalt, litij, Srbija). Podobno je tudi voda, ki postaja vse bolj redka dobrina, tarča špekulacij in privatizacije. Heineken, na primer, najema dve pivovarni v Sloveniji (med vsemi drugimi po vsem svetu), ki ležita na vodonosnikih. Vi ste izvedli raziskavo o veliko bolj radikalnem primeru privatizacije vode v Flintu. Kako si okoljski kolaps utira pot v umetnost, zlasti ker v knjigi Kultura vojne in tekmovanje podob (War Culture and the Contest of Images, 2012) pravite, da so umetniški inovatorji izgubili povezavo z množičnimi političnimi gibanji in namesto tega vzpostavili odnose z umetniškimi institucijami? 

Dohodkovna neenakost se je v zadnjih nekaj desetletjih povečala in se še povečuje. Vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja je neoliberalizem deloval na način privatizacije državnih storitev, deregulacije gospodarskih panog ter krčenja socialnih storitev in izdatkov. Posledica tega je, da revno, temnopolto in manjšinsko prebivalstvo nosi glavno breme gospodarskega nazadovanja in degradacije okolja. A ti neoliberalni ukrepi veliki večini ljudi ne koristijo, saj pomenijo tudi gromozanski napad na zasebnost, demokratične pravice in onemogočanje sindikatov.

Degradacija okolja se kaže na različne načine, kot so na primer pomanjkljiva varnostna merila za jedrske elektrarne, gensko spremenjeni organizmi, pesticidi, onesnaženje vode in tal, ki ga podjetja puščajo za seboj, ko opustijo tovarne ali celo ko te še vedno obratujejo. To so posledice deregulacije korporacij in tako imenovanih reform prostega trga. Vse to vodi k bogatenju korporacij, obenem pa povzroča človeško, gospodarsko in okoljsko katastrofo. Kot primer nebrzdanega pohlepa korporacij si lahko ogledamo, kaj se je v zadnjih nekaj letih zgodilo v Detroitu in Flintu. 

Guverner Michigana je leta 2013 za mesto Detroit z večinsko temnopoltim prebivalstvom sam imenoval upravitelja za izredne razmere, s čimer si je dejansko prisvojil pooblastila izvoljene mestne uprave. Upravitelj za izredne razmere, ki je bil pristojen za vse mestne vire in finance, je mesto spravil v stečaj. Najel je svojo nekdanjo odvetniško pisarno Jones Day, ki je zastopala tudi nekatere od bank upnic, in odločili so se, da bo mesto poplačalo banke tako, da bo znižalo pokojnine mestnim delavcem. Jones Day je prav tisto podjetje, ki je bilo vpleteno v Trumpovo administracijo in je pomagalo izbirati ultrakonservativne sodnike za vrhovno sodišče.

Pri tem ni šlo samo za pokojninske sklade, kar je prizadelo več kot 32.000 mestnih uslužbencev. Zmanjšali ali ukinili so tudi zdravstvena nadomestila. Temu so rekli »veliko pogajanje«, ki pa je bilo seveda veliko le za banke, ki so tako lahko še naprej izvajale nepremišljene naložbe, tudi takšne, ki so privedle do finančnega zloma leta 2008, saj so vedele, da bodo zaščitene.

Upravitelj za izredne razmere bi lahko po lastni presoji tudi privatiziral javna sredstva in prenesel premoženje iz javnih institucij v roke zasebnih podjetij. Obstajali so načrti za privatizacijo vodovodnega sistema v Detroitu. Teh načrtov na koncu niso uresničili, kljub temu pa je upravitelj za izredne razmere pošiljal na teren ekipe, ki so vsak teden kakim 3000 gospodinjstvom zaprledotok vode, kar je povzročilo hudo krizo v mestu. Velikim korporacijam in ustanovam, ki so zamujale s plačilom računov, niso nikdar grozili z odklopom vode, celo tekoče vode v praznih in zapuščenih stavbah niso odklopili.

Sindikat Nacionalnega združenja medicinskih sester je v središču Detroita organiziral množične demonstracije, oglasili so se celo Združeni narodi in zatrdili, da je dostop do vode mednarodna človekova pravica za vse ljudi brez diskriminacije. Zaradi pritiskov z vseh strani je bil upravitelj za izredne razmere prisiljen prekiniti odklop vode in to pristojnost vrniti županu mesta. Že čez nekaj mesecev pa je sam župan ponovno začel z odklopi, vendar v veliko manjšem obsegu.

Celó umetniško zbirko v Detroitskem inštitutu za umetnost so razglasili za mestno premoženje, ki bi ga bilo mogoče unovčiti. Detroitski muzej je peti največji enciklopedični muzej v državi, letno ga obišče skoraj 600.000 obiskovalcev. V njem so dela umetnikov, kot so Jan van Eyck, Rembrandt, Edgar Degas, Paul Cezanne, Vincent van Gogh, Mark Rothko, Andy Warhol in številnih drugi. Upravniki muzejev po vsej državi so menili, da bi odprodaja dela zbirke pomenila plenjenje muzeja, kršitev javnega zaupanja in konec Detroita kot kulturnega subjekta. Zavarovatelji obveznic so trdili, da bo s prodajo umetniške zbirke mogoče zamejiti nižanje pokojnin, pri čemer je šlo seveda za lažno izravnavo. Upniki v zbirki niso videli dragocenega kulturnega vira ali vrste kulturnega kapitala, temveč zgolj neesencialno mestno premoženje. Zaradi vsesplošnega ogorčenja in pod pritiskom javnosti je stečajni sodnik upnikom odrekel pravico do odstranitve umetniških del s sten detroitskega muzeja. Tedaj je prišlo do redkega primera, ko so prebivalci Detroita in okoliških predmestij pokazali enotnost in podprli davčno pobudo za financiranje muzeja, kar je prvič po desetletjih zagotovilo trdno finančno podlago, prebivalcem teh okrožij pa so omogočili brezplačen vstop.

Flint je še en primer večinsko črnskega mesta, kjer je guverner imenoval upravnika za izredne razmere. Tu so z detroitskega vodovodnega sistema prešli na lokalno reko Flint kot glavni vir vode, čeprav mesto ni imelo ustrezne infrastrukture za uvedbo varnostnih ukrepov, kar pa je imelo katastrofalne posledice. Prebivalci so se začeli pritoževati, da umazana rjava voda neprijetnega vonja, ki je tekla iz pip, povzroča kemične opekline in kožne izpuščaje ali da jim izpadajo lasje, vendar so jim državni uradniki leto in pol vedno znova lagali in jih mirili, da je voda varna za pitje, kuhanje in kopanje. V resnici je korozija cevi povzročila onesnaženje vode s svincem, v kar 40 odstotkih gospodinjstev v mestu so namreč izmerili povišane vrednosti svinca, ki je močan nevrotoksin in prizadene zlasti nosečnice in otroke. Približno 9.000 otrok, mlajših od šest let, je bilo prizadetih. Izbruhnila je tudi legionarska bolezen, zaradi katere je umrlo najmanj dvanajst ljudi, še več deset pa jih je čutilo posledice.

Takšno očitno zanemarjanje javnega zdravja, zlasti kadar prizadene temnopolte in ljudi druge barve kože, marsikaj pove o pohlepu korporacij, rasi in drugorazrednem državljanstvu. Umetnik Ti-Rock Moore iz New Orleansa je to zajel v umetniškem delu, postavil je namreč vodnjak, iz katerega je nenehno curljala rjava voda, in nanj tablico z napisom »Colored« (»Obarvano«). Leta 2017 so delo razstavili na mednarodnem umetniškem tekmovanju ArtPrize v Grand Rapids v Michiganu. Spominja na segregirane vodnjake iz obdobja Jima Crowa in pa na dolgo dediščino ameriškega rasističnega zatiranja ter drugorazrednega državljanstva temnopoltih.

Primera Detroita in Flinta izpostavljata temeljno vprašanje: Je pravica do virov, kakršen je voda, človekova pravica ali pravica korporacij? Po mojem mnenju je povsem jasno, da ne smemo dovoliti, da si zasebni interesi v imenu lastnega dobička prilastijo in ohranijo globalni nadzor nad javnimi viri, kakršen je voda, zlasti ker na svetu pitne vode vedno bolj primanjkuje in vse več ljudi nima dostopa do neoporečne vode ali pa si je preprosto ne morejo privoščiti. Korporativni nadzor nad nenadomestljivim virom vode daje slutiti potencialno nepovratno ekološko katastrofo, ki ne bo vodila le v razlastitev ljudi, temveč bo navsezadnje uničila ves planet. Zato se je treba boriti za skupno javno lastništvo virov, kakršen je voda, s katerimi bomo upravljali v skladu s potrebami in javnim dobrim, ne pa za dobičke.

Tema pravičnosti, politična in filozofska, je stalna spremljevalka človeških življenj. Skozi vso zgodovino, še zlasti pa v zadnjih stoletjih, so utopije pomembno zaznamovale tako vsakdanjo resničnost kot tudi imaginarije prihodnosti, s tem ko so poskušale izoblikovati sistem, ki bi bil pravičen in enakopraven, na primer komunizem in razne (socialistične) utopije. Zdi se, da je s povojnimi procesi in denacifikacijo, Združenimi narodi, protikolonizacijskimi gibanji in gibanjem neuvrščenih svet po drugi svetovni vojni iskal način, kako zagotoviti pravičnost. Zgodovinsko gledano sta bila iskanje pravičnosti in boj proti zatiranju pogosto povezana z odporniškimi gibanji, ki so s širjenjem polja pravic in dostopa do javne sfere iskala alternative svojim stiskam. Ta prizadevanja so postala zelo fragmentarna in imajo le malo moči, kar se tiče vpliva na javno politiko, odvisno od korporacij, zato je treba, kot sami pravite, »oblikovati alternativne realnosti […] in razkriti rasistične, protidemokratične in razredne interese države ter okrepiti kritično polemično moč sil, ki ji nasprotujejo« (2012). Pravičnost in odpor je v preteklosti spodbujalo tudi umetniško udejstvovanje, v 20. stoletju predvsem film in fotografija. Kje naj danes iščemo skupne temelje za prepoznavanje krivic in uveljavljanje pravičnosti, zlasti v povezavi z migranti in zatiranimi manjšinami?

Tudi danes se veliko umetnikov ukvarja z vprašanji socialne pravičnosti. Kraj, kjer so v Minneapolisu ubili Georgea Floyda, so preuredili v ulično spominsko obeležje in zdaj temu rečejo Trg Georgea Floyda, kjer je tudi velik mural, ki mu je posvečen. Na kraju, kjer je v Fergusonu v Missouriju policist umoril Michaela Browna, skupnost vsako leto ob obletnici smrti postavi ulični spomenik. Takšni ulični spomeniki postanejo kraji kolektivnega žalovanja in objokovanja, a sama menim, da so več kot le to. Namen tega ni zaključiti s tem, temveč ravno preprečiti zaključek, saj postanejo mesta upora proti rasističnim umorom temnopoltih, ki se še kar dogajajo. 

Tudi z globalnim problemom migrantov in beguncev se ukvarja veliko umetnikov. O stiski beguncev so bile organizirane že številne umetniške razstave, med drugimi tudi Toplota drugih sonc (The Warmth of Other Suns), ki so jo leta 2019 organizirali priPhillips Collection v Washingtonu v sodelovanju z New Museumom v New Yorku. Na takšnih razstavah lahko vidimo dela, kot je kratki video Centro di Permanenza Temporanea (Center za začasno pridržanje) albanskega umetnika Adriana Pacija, ki pomagajo osvetliti perspektivo beguncev in migrantov, ki so zaradi vojne, podnebnih sprememb in obubožanosti prisiljeni zapustiti svojo državo, čeprav zato ostanejo brez državljanstva in pravic. V Pacijevem videoposnetku se skupina beguncev v vrsti približuje stopnicam za vkrcavanje na letalo, ki ob vzletno-pristajalni stezi samevajo sredi odprte pokrajine. Povzpnejo se na ploščad in zapolnijo stopnice. Nato čakajo. Več letal prihrumi mimo in vzleti, a nobeno se ne približa stopnicam za vkrcavanje, kjer se stiskajo begunci, ki čakajo v neskončnost. Razseljeni so, pozabljeni in nazadnje obtičijo sredi ničesar.

Adrian Paci, Centro di permanenza temporanea (Center za začasno pridržanje), video, barva, zvok, 4'32" (posnetek iz videa), 2017. Z dovoljenjem umetnika in družbe kaufmann repetto Milano/New York ter Petra Kilchmanna, Zürich.
Adrian Paci, Centro di permanenza temporanea (Center za začasno pridržanje), video, barva, zvok, 4’32” (posnetek iz videa), 2017.
Z dovoljenjem umetnika in družbe kaufmann repetto Milano/New York ter Petra Kilchmanna, Zürich.

Hkrati pa je današnje rasno nasilje v ZDA v veliki meri odziv na porjavelost Amerike. Belski nacionalisti rjavopoltih in temnopoltih ne štejejo za prave državljane, teoretični okvir za to najdejo v »teoriji velike zamenjave«. 

Izhodiščna predpostavka te teorije je strah, da bodo belce z njihovo politično in kulturno prevlado vred zamenjali črnci in ljudje druge barve polti. Belski nacionalisti zato hočejo vzpostaviti belsko »etnično državo«, ki ne bi omejevala le priseljevanja, temveč bi razgradila tudi programe socialnega varstva.

Leta 2017 so belski nacionalisti in neonacisti v Charlottesvillu v Virginiji skandirali: »Ne boste nas zamenjali!« in »Judje nas ne bodo zamenjali!«, kar kaže, da sprejemajo »teorijo zamenjave« in da se bojijo judovske in črnske eksistencialne grožnje. Ta strah uteleša tudi neonacistični koncept »belega genocida«, kar se v prvi vrsti nanaša na kontracepcijo in splav, ki jima nasprotujejo. Belski nacionalisti v ženskah vidijo predvsem pripomočke za spolnost in razmnoževanje, zato sovražijo feminizem in željo žensk po delu in pravici do odločanja o lastnem telesu.

Močan navdih za belske nacionaliste je tudi Anders Behring Breivik, ki je v Oslu sprožil bombo, nastavljeno v kombiju, ki je ubila osem ljudi, nato pa na poletnem taboru na bližnjem otoku pobil še 69 mladih, da bi vzbudil pozornost za svoj belski nacionalistični manifest, v katerem je za evropski »kulturni samomor« okrivil feminizem in pozval k deportaciji vseh muslimanov iz Evrope. Tudi strelec, ki je leta 2019 v dveh mošejah v Christchurchu na Novi Zelandiji pobil 51 muslimanov, še 49 pa jih je ranil, je bil belski nacionalist, ki je širil teorije zarote o »zamenjavi belcev«, ki predvidevajo usklajen načrt zamenjave belcev z nebelci s priseljevanjem, splavi, medrasnimi porokami, rasno integracijo in zaplembami zemlje. Prepričanje, da morajo belci ohraniti politično hegemonijo, je skupaj z določeno obliko agresivne moške večvrednosti postalo temelj desničarske ideologije.

Kako v kontekstu digitalnih medijev in tehnologij nadzora narediti iz umetnosti orodje za boj proti zatiranju? Kaj bi bilo treba storiti, da izumimo alternativne okvire (če vzamemo kot primer viralne videoposnetke zatiranja in cenzure teh videoposnetkov zaradi uporabe avtorsko zaščitenega materiala, na primer glasbe, ki jo denimo ob protestih predvaja policija)?

Umetniška dela, razstave, spomeniki in spominska obeležja, ki opominjajo na zgodovino brutalnega preganjanja ali prikazujejo podobe ljudi, ki trpijo zaradi negotovih razmer in zatiranja, naredijo vidne nacionalne in globalne katastrofe, poleg tega pa jih tudi uokvirijo na način, ki izpostavlja nezmožnost globalnega kapitalizma, da bi vzdrževal in ohranjal lastno prebivalstvo. Kapitalizem se ni sposoben spopadati s krizami, poleg tega celo sam ustvarja gospodarske, ekološke, družbene in politične pogoje, ki do njih privedejo. Z delovanjem v vizualni javni sferi umetnosti, videa, fotografije, filma in drugih oblik reprezentacije je mogoče vzpostaviti državljansko areno, ki omogoča in spodbuja politično nasprotovanje in politični boj, kar je edini način, na katerega lahko dosežemo kakršen koli napredek, pa čeprav je takšen napredek pogosto le začasen. Za trajen uspeh bo potrebna politična stranka z revolucionarnim, antikapitalističnim programom.

Prevedel Jaka Andrej Vojevec.


Projekt Možne resničnosti je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2022.

This image has an empty alt attribute; its file name is MK_slo-420x112.png
Pri učinkih spomina ne gre toliko za preteklost. Kako spomini oblikujejo sedanjost in prihodnost? Lahko to, kako se spominjamo preteklosti, privzame dejavno vlogo v boju proti trenutnim oblikam zatiranja in preganjanja?
Bralni čas: 25 min.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.