Fotopapir kot telo

Intervju z Aleksandro Vajd

Fotopapir kot telo

Intervju z Aleksandro Vajd

Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.

Intervju je miselni sprehod skozi mišljenje ene prodornejših umetnic, vezane na transdisciplinarno polje sodobne umetnosti, a hkrati vseskozi zveste fotografiji. Umetniška praksa Aleksandre Vajd je na prvi pogled morda videti estetska in tako lahko nekateri ne vidijo njene konceptualne globine. Intervju bo poskušal osvetliti prav to konceptualno plat, ki preseva skozi površino njenih umetniških del.

nothing. something. everything.
pattern. happening. elsewhere.
nature. of. reality
reality. of. nature.
vague. poetic. notion.
model. moment. motion.
erosion. corrosion. emotion.
glitch. f. depth.
alien. forest. gossip.
like. like. like.
mad. algorithm. neurons.
fault. flaw. fluent.
things. with. names.
light. becoming. matter.
matter. becoming. meaning.
meaning. becoming. free.
sky. earth. fly.
ever. more. elusive.
talk.no.more.

#nature #technology #human #photography #energy
#glitch #response #attention #collecting #training #asymmetry
#hallucination #iphone #reality #accidents #digital #visions
#aleksandravajd
#anettamonachisa #collaboration

(Atlas, Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa)
Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.
Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.

Z Aleksandro Vajd sva se pogovarjala po videoklicu, ko se je sprehajala po praških ulicah. Aleksandrina ideja je bila, da je dolžina intervjuja enaka dolžini poti, ki jo prehodi med intervjujem, in nima odmerjenega časa. Dolžina pogovora je torej osem kilometrov. Aleksandra Vajd v svoji umetniški praksi velikokrat uporablja elemente vsakdanjega življenja. Nenehno premikanje po različnih prostorih, kulturah in jezikovnih krajinah. To ji omogoča, da ni vezana na določen način mišljenja. V svojem življenju in umetniški praksi vseskozi preizprašuje trdo jedro svojih prepričanj. Je ena izmed oseb, ki v trenutku, ko začuti uokvirjanje, poskuša izstopiti iz konvencionalnih smernic. V intervjuju se to, poleg merjenja dolžine pogovora, še posebej vidi pri izbiri slikovne opreme. Fotografije v intervjuju so bolj kot ilustracije pogovornih tem nekakšen projekt v nastajanju. Aleksandra Vajd poskuša vsak material, ki se ga dotakne, obrniti na glavo in ga osvetliti z druge perspektive.

Z Aleksandro sva dolgoletna prijatelja in velikokrat, ko se pogovarjava, dobim občutek, da miselno stojiva na povsem različnih koncih. Kljub temu nikoli nisva stopila v intelektualni konflikt. Njena metoda dela, kot tudi razmišljanja, v vsakem materialu (duhovnem ali fizičnem), tudi če ta na prvi pogled deluje trdno, najde šibki del. S kirurško natančnostjo prepozna zarezo v prepričanju posameznika in mu jo s spoštljivim tonom predoči. Svoja lastna prepričanja pa Aleksandra neprestano preizprašuje s še večjo vnemo in jih tudi dialektično zoperstavlja drugim.

Čeprav je fotografija eno Aleksandrinih primarnih zanimanj, pa jo je težko opredeliti le kot fotografinjo. Je eksperimentalna umetnica, ki se ne boji predstaviti javnosti tudi del, ki so še v procesu nastajanja. Še posebej zanimivi so njeni fotogrami, ki oživijo kot tridimenzionalni objekti. Te spretno povezuje v instalacije v sodelovanju z drugimi umetnicami in umetniki. Za Aleksandro je fotopapir masa, iz katere gradi skulpturo in prostor neskončno velik okvir.

Intervju je miselni sprehod skozi mišljenje ene prodornejših umetnic, vezane na transdisciplinarno polje sodobne umetnosti, a hkrati vseskozi zveste fotografiji. Umetniška praksa Aleksandre Vajd je na prvi pogled morda videti estetska in tako lahko nekateri ne vidijo njene konceptualne globine. Intervju bo poskušal osvetliti prav to konceptualno plat, ki preseva skozi površino njenih umetniških del.

Trenutno si lahko njeno delo ogledate v novem prostoru za sodobno umetnost Cukrarna v Ljubljani.

Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.
Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.

Luka Savić: Med najinimi številnimi pogovori sem si zapomnil izjavo, ki si jo izrekla o svoji umetniški praksi: »Če želiš nekaj spremeniti v svoji umetnosti, najprej spremeni način življenja.« Vem, da se sliši klišejsko, veliko umetnikov govori o tem; ampak vseeno me zanima, kakšen je tvoj odnos do razmerja med umetnostjo in življenjem?

Aleksandra Vajd: Zelo je zanimivo kakšne izsečke si zapomniš iz teh najinih pogovorov, ki se vlečejo zadnjih deset let. Vedno me spomniš na kaj, kar sem že rahlo pozabila. Najbrž si bil v nekem trenutku, ko se ti je zdelo to pomembno, hkrati pa sem bila tudi jaz v momentu, kjer se mi je to zdelo enako važno. To še vedno trdim, ampak ne bi tega tako generalizirala. Andyju Warholu ni bilo treba zapustiti New Yorka, ker je imel ves svet na Manhattnu. Sama prihajam iz majhnega mesta in vem, da sem enostavno morala ven. Nenehno potrebujem impulze, ki provocirajo moj ustaljeni načina bivanja. Uporabljam različne načine oziroma metode, ki mi to omogočajo. Ena izmed njih je neprestano premikanje. Ne vem, kje je moj dom. Povsod se počutim samo začasno doma oziroma povsod sem kot doma. Hkrati pa konstantno menjujem jezike. Jezik me je vedno navduševal, tako njegova moč, da spreminja, kot sposobnost, da je lahko past. Ko sem se v življenju selila skozi različne jezike, sem pogosto doživljala, kako jezik razkriva in odseva moč, ohranja obstoječo prevlado, zmanjšuje in povečuje človeško nerazumevanje, združuje in ločuje ter oblikuje naše pomensko okolje in naše individualne realnosti. Povezava jezik-moč je dinamična, saj eno vpliva na drugo.

Poleg vsega pa so zame pomembni ljudje, ki jih srečujem. Ljudje, ki izzivajo moj način razmišljanja tako, da se mi zdi, da je vse, kar sem do zdaj vedela, lahko tudi totalno nasprotje tega, v kar verjamem.

Vse te izkušnje določajo moj vsakdan in vplivajo na kreativne procese, ki jih izvajam.  

Glede na to, da si omenila nekaj tebi pomembnih segmentov, kot na primer premikanje, spreminjanje jezikovnih kontekstov in spoznavanje različnih ljudi, bi sedaj načela vprašanje prijateljevanja. Velikokrat aktivno sodeluješ pri vzpostavljanju socialnih vezi med ljudmi, ki jih spoštuješ. Več mlajših slovenskih umetnic in umetnikov si povezala s srednjeevropsko umetniško sceno. Z veseljem priskočiš na pomoč, ko nekdo potrebuje kontakt z neko osebo ali institucijo. Eden od tvojih projektov se celo imenuje »Friends of Friends are Friends«. Kakšen je tvoj odnos do prijateljstev?

Mogoče je to, kar opisuješ, bolj moj značaj, ki odseva v družbenem kontekstu. Tudi tukaj ne morem narediti ločnice med tem, kdo sem kot človek in kako kot oseba spreminjam medčloveške odnose znotraj umetniškega polja, ki se ga dotikam. Ko sem bila stara okoli 20 let, sem imela »razodetje«. Ugotovila sem, da imajo ljudje izredno velik potencial in da lahko samo skupaj naredimo nekaj, kar je relevantno.

Dialog z drugim je po naravi opredeljen s trenutkom in kontekstom. Zavestno in podzavestno vključuje zeitgeist in prevladujoče ideje družbe v danem trenutku. Ker so ideje znotraj družb dinamične in podvržene spremembam, dobimo priložnost, da preberemo tok časa in razvoj različnih družbenih idej. Z mešanjem sprejetih konvencij v družbi lahko tako razburkamo čas.

Zavedala sem se, da ne morem delovati sama. V odnosu z nekom drugim se zgodi nedefiniranost, za katero ne veš, kam te pripelje. To je odnos, ki ga ne znam definirati, nima barve, nima oblike in se ga ne da opredeliti s ključnim pojmom. Zanima me, kako to efemerno entiteto konceptualizirati. Pri ljudeh spoštujem predanost in mislim, da morajo imeti za to predanost fatalen odnos do svojega dela. Zato ni pomembno, da si moj prijatelj. Ni treba, da so vmes čustva. Podprem vsako novo misel, ki ima potencial, da se zgodi nekaj, česar še nismo poimenovali. To je nekako tako kot cerkev, ki ne dopusti abortusa, ker se lahko v vsakem trenutku rodi novi mesija (smeh).

Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.
Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.

Velikokrat sodeluješ z različnimi umetniki, s katerimi vzpostaviš tesen odnos. V zadnjem času si sodelovala z Mehičanko Jimeno Mendozo in Romunko Anetto Mono Chiso. Delo, ki je nastalo v sodelovanju s slednjo, je na ogled v Cukrarni. Kakšen je bil proces ustvarjanja skupnih projektov?

Jimena je umetnica, ki dela primarno s keramiko. Najino sodelovanje je bilo podaljšana aktivnost najine delitve skupnega bivanjskega prostora. Medsebojno umetniško delovanje se je v enem momentu posledično spremenilo v način komunikacije. Izziv nama je bilo združiti dva temporalno različna materiala, kot sta keramika in fotopapir. Trudili sva se ustvarjati skulpture-objekte, ki bi eksistirali v soodvisnosti, ko eden brez drugega ne moreta obstajati. Anetta pa je najprej kiparka, vendar v svoji praksi združuje različne umetniške prakse. Ukvarja se z nabitimi temami, kot je feminizem, identitetna vprašanja, materija, filozofija itd. Gre za popolnoma različni umetnici. Z Anetto še nisva resno sodelovali. Naredili sva nekaj skupnih projektov, ki so izhajali iz neke praktične oziroma prostorske situacije. Zaenkrat sta najini praksi paralelni in počasi vznika bolj celostno sodelovanje. Komunikacija med nama poteka z materiali in podpornimi strukturami. Niso pa ti projekti nastali skupaj v idejnem smislu.  

Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.
Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.

Kaj vaju je pripeljalo do sodelovanja z Anetto?

Premik se je zgodil pri sodelovanju na skupinski razstavi v Moderni galeriji na 9. trienalu v Ljubljani, kjer je Šestintrideset dramatičnih situacij dobilo piedestal. Moje delo je na skupinski razstavi, ki jo je kuriral Vit Havranek, dobilo dolg fluorescenten piedestal, ki je imel vlogo poudariti kuratorsko gesto znotraj galerijske postavitve. Moment, ki se je zgodil ob tem sodelovanju, je, da se, ko ti nekdo pobarva ozadje na fluorescentno, postavi pod vprašaj avtorstvo dela. Fotogramov, ki so bili na tej podlagi, ne moreš gledati brez tega barvnega elementa, ki je tako postal del dela. Premišljen predlog kuratorja je s tem sodelovanjem zamajal mojo predstavo, kdo sem jaz in kaj je moje delo. Ta moment je bil ključen. Pred gledalca postaviš nekaj, ne da bi lahko predvidel, kakšen učinek bo imelo.  Fotogrami, ki so popolnoma moje avtorsko delo, so se mi prikazali v drugačni luči in začela sem iskati nosilec zanje. Začela sem iskati podporno strukturo, na kateri bodo fotogrami delovali kot artefakti, samostojne entitete, objekti, kot relief, hkrati pa bodo od daleč, vključeni na piedestal, delovali kot skulptura oziroma tudi kot slika. Odkrila sem več možnih pojavnosti svojega dela in sedaj te elemente tudi zavestno uporabljam in apliciram v samo delo že od začetka.

Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.
Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.

Spomnim se, da sva v najinih preteklih pogovorih že odprla temo zgodovinskega vidika obravnave fotografije kot objekta. Fotografija v tem primeru dobi piedestal in se transformira iz dvodimenzionalne v tridimenzionalno površino. Transformira se iz fotografije oziroma fotograma v objekt. Tradicionalno imajo podstavke kipi, sedaj pa je fotografija postala skulptura.  

To je trenutno stanje v fotografiji. Pa ne bi rada generalizirala, da je to povsod pomembno. Mene zanima, kako se moj medij razvija v mojem prostoru. Z digitalizacijo se je po vsej verjetnosti fotografija razrešila svoje mimetične funkcije. Ni več sužnja mimetičnosti in realnosti. Ni več sužnja človeštva. Fotografija se lahko začne ukvarjati sama s sabo. To je nakazoval Harun Farocki v svojih filmih. Zame je pomemben njegov film Ein Bild. Snema, kaj vse je potrebno, da nastane ena fotografija za revijo Playboy. Tam naenkrat vidiš ozadje, tako nekako, kot da v očesu gledamo očesno ozadje. Tam nič ne odkrijemo, ker očesno ozadje nič nima. Tam ni nič za videt, razen živcev in ožilja. Fotografija je stopila iz okvirja in z njo lahko počnemo, kar želimo. Na neki način je podobna slikarstvu. V fotografiji imamo fotoaparat in film/fotopapir, slikarstvo pa ima platno, okvir in barve. Mislim, da je šele Lucio Fontana, ko je zarezal v platno, naredil premik. V vsakem mediju imamo nekoga, ki je sposoben narediti preboj.

Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.
Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.

Vem, da ne maraš jasnih ločnic in pretiranih kategorizacij. Velikokrat me tudi opozoriš, da preveč binarno dojemam svet. A te moram vseeno vprašati: bi lahko rekla, da obstaja ekvivalent Fontani v fotografiji (ne nujno objektivno zgodovinsko)?

Težko govorim o mejnikih, ker to spremljam v zelo tekočem stanju. Gre za neke vrste ponikalnico, ki sva jo definirala skupaj z Hynekom Altom, ko sva skupaj učila na UMPRUM-u v Pragi. Metaforo ponikalnice sva si izposodila, da sva lahko razumela delovanje študentskega kolektivnega telesa, in s tem opisala značaj del, ki nastajajo v omejenem kolektivu. Tendence se v nekem trenutku prikažejo in v drugem izginejo. Vmes poberejo sedimente in se zmešajo. To je metafora, ki se nanaša tudi na medij fotografije. Ne gre tako, da se zbudiš in rečeš, danes bom naredil rez, ampak se stvari dogajajo procesno. Slikarstvo smo lahko definirali, ker smo imeli dolg zgodovinski kontekst. Premike v fotografiji delajo umetniki, ki uporabljajo fotografijo, in ne toliko fotografi.

Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.
Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.

Kaj pa je po tvojem mnenju tisti glavni premik v sodobni umetnosti, ki bi ga označila kot ključnega za premik razumevanja fotografije? Ali obstaja neka gesta, ki je postavila nove temelje razmišljanja o fotografiji?

Klasična fotografija ima svojo pojavnost. Posreduje idejo v prostoru, v katerem se nahaja. Uporablja okvir, ki jo popolnoma definira. Okvir ne preseže svoje funkcije, da ščiti fotografijo pred gledalcem, svetlobo, prahom itn. Fotografija se emancipira na način, da gre iz okvirja in postane tridimenzionalna. Vedno smo fotografijo gledali kot kos papirja v njeni sploščenosti na steni. Napihnila se je in stopila iz okvirja. Ker je to zanjo nov moment, začne preizpraševati vse elemente, s katerimi prej ni bila soočena. Pomembno je, da tej materiji damo srce, ki jo naredi živo. V trenutku, ko se odloči, da je skulptura, potrebuje piedestal, ni pa vedno nujno. Umetniškemu delu dajemo okvir, vendar ni obvezno, da je ta okvir tak, kot smo ga poznali doslej. Lahko je celoten prostor ali pa celotna zgradba. Ne vemo, kje je zunanja meja tega dela. To me trenutno zanima pri fotografiji. S tradicionalnim okvirjem se fotografija zagotovo zaključi znotraj njega. Drugače pa ne vemo, kje je njen konec. Če jo damo po vsej tej transformaciji nazaj na steno, se postavi vprašanje: ali se je kaj spremenila in kako?         

Vemo, da je sodobna umetnost hierarhijo medija in ideje obrnila na glavo. Sedaj je ideja tista, ki je iztočnica za medij, in ne obratno. Različne vrste institucij razumejo to kot novo metodo umetniške produkcije. Poznamo konceptualne prakse, ki se jih ne da več spraviti pod okrilje nobenega medija. Danes umetniki delajo umetnost in ne več slik, fotografij, filmov in kipov. Kako vidiš sebe – kot fotografinjo ali kot umetnico?

Danes ima fotografija novo življenje. Vpeta je v transmedialnost in transdisciplinarnost. Fotografija je izgubila nosilec. Nima več negativa. Danes v času interneta in pametnih telefonov je postala običajno sredstvo komuniciranja in se približuje pisni in govorni besedi, ki jo pogosto nadomešča. Fotografija se je iz stabilnega, otipljivega, edinstvenega predmeta preoblikovala v instantni, efemerni in virtualni objekt. Internet je kraj, poln vedno večjega števila fotografij, nezasidranih podob, ki se gibljejo sem in tja po njem. V določenem trenutku podobe spremenijo svojo lokacijo, začasno postanejo del drugih omrežij, ustvarjajo in prekinjajo povezave, soustvarjajo diskurz, kopirajo se, so povezane s ključnimi besedami, nato pa spet izginejo.

V polju sodobne umetnosti imam to možnost, da name ne gledajo kot na fotografinjo, ampak vidijo to, kar želim sporočiti z neko materijo, v mojem primeru trenutno s fotopapirjem. Seveda razmišljam skozi medij. Sem zvesta fotopapirju. Vendar nanj gledam kot na telo, ki ima enako potencialnost, da se nanj nekaj odtisne. Tako kot se na primer odtisne na moje telo močan krik ženske, ki bo zakričala name, ali pa človek, ki se me bo dotaknil na tramvaju. Fotografski papir ima enak moment. Ima fotoemulzijo, na katero se lahko odtisne realnost. Navaden papir je drugačen, fotopapir pa ima že sam po sebi senzibilnost za vpisovanje realnosti. Jaz ga vedno gledam s tega gledišča. Zato mi je ta materija tako zanimiva. Črni deli mojih fotogramov kažejo na to, kje se je zgodila sprememba, kje se je svetloba dotaknila površine in spremenila kemični naboj fotoemulzije, občutljive za svetlobo. Abstraktni videz mojih fotogramov nima samo vizualne sporočilnosti, ampak govori o transformaciji ob stiku. 

Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.
Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa, Atlas (delovni naslov), 2020-.

Bi v zaključku rada še kaj sporočila našim zvestim bralcem?

Ne zanima me, kdo sem jaz kot oseba. Ugotovila sem, da je moje življenje moj dom. Zanima me samo to, kar sem jaz sposobna prevajati s svojimi kognitivnimi sposobnostmi v neki artefakt. To lahko tudi imenujemo umetniško delo. Obstajam v nekem času, ampak trudim se, da je to, kar govorim skozi umetnost, brezčasno. Da sta moje življenje in umetnost totalno univerzalna, a hkrati izhajata iz časa, v katerem živimo. Vem, da spremenim stvari, ki se jih dotikam, kot tudi one spreminjajo mene. Gre za zavedanje materije. Menim, da je materija bolj avtonomna kot jezik, zaradi česar je delo z njo vznemirljivo. Je bolj sodelavec kot orodje. Materiali v ustvarjalni proces prinašajo nekaj, na kar ne moremo v celoti vplivati ali nadzorovati. Estetika predmetov izhaja iz njihove materialne narave in jo spoštujemo, sprejemamo, poslušamo. Odloča tudi material.


Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

Fotografija se je iz stabilnega, otipljivega, edinstvenega predmeta preoblikovala v instantni, efemerni in virtualni objekt.
Bralni čas: 14 min.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 09. april 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 24. junij 2019. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.