Carl von Clausewitz je nekoč zapisal, da je vojna več kot zgolj kameleon, saj svojo naravo v neki meri spreminja v vsakem posameznem primeru. Ko je pruski general in vojaški filozof pisal svoje nedokončano delo O vojni, ni imel v mislih vojaške kamuflaže. V njegovem času so vojaki nosili živopisne uniforme, ki so se pogosto navdihovale pri nacionalnih barvah države. Postrojeni so od blizu streljali v rafalih. Kljub sovražnikovi bližini so bile barvite uniforme nujne, če so vojaki hoteli razločiti nasprotnika od prijatelja; gost dim, ki je prihajal iz pušk, je namreč precej zmanjševal vidljivost na bojiščih.

V kolonialnih vojnah te simetrije v boju ni bilo – tamkajšnji vojaki proti discipliniranim evropskim postrojem ne bi imeli nobene možnosti. Živordeče uniforme angleških sil so tako postale odlične tarče. Vojaki so jih zato začeli barvati z blatom in čajem, leta 1902 pa so bile vse britanske bojne uniforme že izdelane iz kakija (beseda je izposojenka iz perzijščine, kjer pomeni ‘prah’).

V začetnem obdobju prve svetovne vojne so živobarvne uniforme nosile edino še nekatere konjeniške enote (ki so bile že po družbenem razredu svojih pripadnikov večinoma bolj konservativne) in Francoska vojska. Kmalu so se morali prilagoditi novi resničnosti: brezdimnemu smodniku, brzostrelnemu topništvu in preciznim puškam. Mogoče je bilo tudi že zračno izvidovanje z letali in zrakoplovi, fotografija pa je poskrbela za vidne dokaze, ki jih nezanesljivi človeški spomin in oko nista mogla zagotoviti: zdaj se je dalo meriti na sovražnikove položaje v ozadju, zgostitve enot pa so izdajale načrtovane ofenzive. Zaradi tovrstnega tehnološkega razvoja je kamuflaža postala neobhodna.

Sprva so orožje in drugo vojaško opremo maskirali le umetniki kova Lucien-Victorja Guiranda de Scévole in Paula Kleeja. Franz Marc je eksperimentiral s poslikavanjem ponjav: »Me prav zanima, kako bodo videti ti moji ‘Kandinski’ z višine 2000 metrov,« je zapisal, in ko je Pablo Picasso videl mimohod topništva, poslikanega s kamuflažnimi vzorci, je vzkliknil: »C’est nous qui avons fait ça!« – »To smo naredili mi!« Nekateri umetniki so se tako lahko rešili vpoklica v prve bojne vrste, še vedno pa je bila to nevarna služba. Kubist André Mare je bil tako ranjen med postavljanjem umetnega opazovalnega drevesa, več drugih pa je padlo.

Čeprav se nepremični objekti lahko stopijo z okolico, tega ni bilo mogoče doseči v mornarici, saj je bil gost dim parnikov viden desetine milj daleč. A česar ni mogoče skriti, temu se še vedno lahko predrugači zunanjost – še zlasti zato, ker je bilo takrat, pred iznajdbo radarja, ciljanje izključno naloga človeškega očesa. Predloge zoologa Johna Grahama Kerra je britanska admiraliteta sprva zavrnila, a so jih velike izgube v nemški operaciji s podmornicami prisilile v ponoven razmislek. Umetniki, med njimi Norman Wilkinson in Edward Wadsworth, so razvili t. i. zaslepljevalne vzorce (ang. dazzle camouflage oz. razzle dazzle), ki so podmornicam oteževale razpoznavanje položaja, hitrosti, oblike in tipa tarče. Do junija 1918 je bilo s takim vzorcem prebarvanih kakih 2300 britanskih ladij. Raziskava admiralitete pa je vendar pokazala, da delež potopljenih ladij ostaja nespremenjen. Vzorec so temu navkljub še vedno uporabljali, saj se je posadka na maskiranih ladjah počutila varneje – pri kamuflaži gre torej res za percepcijo.

Kamuflažo so sprva uporabljali tudi pri zračnih silah. Nemci so tako razvili kamuflažo z vzorci iz mnogokotnikov (ang. lozenge camouflage), ki je maskirala letala na tleh, pa tudi oteževala ciljanje nanje v letu. Njen učinek je podoben zaslepljujočemu pogledu na zebro v drncu. Letalski asi so svoja letala kmalu začeli barvati z izstopajočimi barvami, ki so jih ločevale od drugih. To je bil pač obvezen del slave »Letečega cirkusa«, lovskega polka pod vodstvom Manfreda von Richthofna, ki so ga kasneje poimenovali Rdeči baron in je s svojim rdečim trokrilnikom DR-1 postal – drug izraz je komaj primeren – mednarodno prepoznavna znamka.

Pred drugo svetovno vojno in med njo je zlasti Nemčija izvajala veliko raziskav na področju kamuflaže, njihova dognanja pa so še danes osnova mnogih kamuflažnih vzorcev. Reichswehr je Buntfarbenanstrich, dobesedno ‘pisani oplesk’, prvič uporabil leta 1931. V okviru obsežnih raziskav za SS sredi tridesetih let 20. stoletja je Georg Schick razvil tri glavne kamuflažne vzorce. Njihova izvirna imena se niso ohranila, povojni zbiralci pa so jim nadeli imena »platana«, »palma« in »hrast«. Te vzorce so uporabljali samo za Waffen-SS, in ne za Wehrmacht, kar kaže na drugi pomembni namen kamuflaže, to je vzpostavljanje identitete in ločevanje od drugih. Tako so na primer tankovske enote Nemške vojske nosile povsem črne uniforme, na kapah pa celo priponko v obliki lobanje (t. i. Totenkopf). Če so jih zajeli, so jih zaradi barve uniforme in lobanje radi zamenjevali za pripadnike SS-a, kar je imelo večkrat usodne posledice. Ameriška vojska je kamuflažne uniforme vpeljala za izkrcanja v Normandiji, vendar jih je kmalu spet ukinila, saj so nosilce zamenjevali z nasprotnikovimi enotami SS.

Kljub uspehu kamuflažnih vzorcev so politične odločitve po drugi svetovni vojni dosegle nadaljevanje uporabe (v Nemčiji pa ponovno uporabo) enobarvnih uniform. Do nove spremembe je prišlo po vietnamski vojni, ko se je jasno izkazalo, da so zaradi takih uniform ameriške enote na slabšem. Danes je v glavnem za vsako državo značilen poseben vzorec, pa čeprav neredko temeljijo na katerem od tistih, ki so jih razvili v Nemčiji in kasneje v ZDA, Veliki Britaniji ali Franciji, recimo na ameriškem vzorcu woodland. Posebne sile, kot je na primer letalstvo, imajo lahko drugačne uniforme, enako pa velikokrat velja tudi za posebne enote. To je seveda manj odvisno od raznih operativnih potreb kakor od potrebe po razlikovanju od drugih. To dejstvo je botrovalo prav spektakularni blamaži ameriškega »univerzalnega kamuflažnega vzorca« (t. i. UCP kot kratica za universal camo pattern), ki so ga uvedli leta 2005. Leto poprej so ameriški marinci vpeljali svoje prve uniforme z novim digitalnim vzorcem MARPAT (krajšava za marine pattern), vojska pa seveda ni mogla dopustiti, da bi bili njihovi večni tekmeci imenitnejši. UCP-ju manjka kontrast, ki bi razblinil vojakovo postavo – od daleč je v uniformi namreč videti kot siva gmota. Še huje je to, da so si zadali ustvariti resnično univerzalen vzorec, uporaben na vseh območjih in v vseh letnih časih. Že zdrava pamet pove, da so si puščava, džungla in urbana okolja precej več kot le rahlo različni po barvi. Poleti 2015 so UCP že zamenjali z vzorcem scorpion W2, podobnim sodobnemu nemškemu Flecktarnu, ki pa mu še vedno manjka kontrasta.

Vzorec, ki zakriva obliko telesa, t. i. razdiralni maskirni vzorec (ali DPM, kar je kratica za disruptive pattern material, ‘material z razdiralnim vzorcem’), je postal sinonim za vojaško opremo. Osamosvojen od uporabe v vojaške namene je postal tudi ikoničen simbol upora, znašel pa se je celo v modnem svetu. Tako danes lahko kupimo oblačila in modne dodatke s kamuflažnim vzorcem, na primer krila, torbe, majice, čevlje in spodnje perilo, pa vse mogoče vsakodnevne pripomočke, kot so pisala, vžigalniki, tudi pohištvo in posteljnina. Za obritoglavce pankovske podzvrsti, imenovane Oi!, so bila vojaška oblačila simbol moči in odpadništva od masovne civilne družbe, ameriškim hiphoperjem pa znamenje upora, samozavesti in urbanega vojskovanja. V nemškem cesarstvu je nešteto fantov nosilo mornariške uniforme, s čimer so izkazovali podporo svojih staršev cesarju. Nekaj desetletij kasneje je nošnja uniforme postala simbol subverzije. Čim pa krmilo prevzame moda, vsak tak pomen zbledi na račun dekorativne vrednosti. Takim trendom so podvržene tudi oborožene sile.

Po kitajskem filozofu Sunziju vse vojskovanje temelji na prevari. Kamuflaža z vzorcem, ki zakriva obliko telesa, lahko vojaka zaščiti pred odkritjem. Ko mora biti vojak viden, na primer kadar patruljira v mirovni operaciji, je takoj opazen kot nosilec oborožene avtoritete, vzorec pa deluje tudi bolj surovo, napadalno. Percepcija je nad vsem, četudi to pomeni, da se vojaška funkcionalnost zmanjša na račun bojda modernejšega (v resnici pa modnejšega) dizajna. Osrednji namen vsake kamuflaže je preslepiti opazovalca; kdaj pa kdaj to velja še za razvijalca ali nosilca kamuflažnega vzorca. Kamuflaža je vselej ambivalentna, njene vloge pa segajo od omogočanja nevidnega ogrinjala do kazalca moči in zmogljivosti. Naj bo kakorkoli, je vojna večno spremenljiva in se vsakokrat prilagaja novi dejanskosti. Potreba po kamuflaži bo ostala, pa naj bo v obliki vojaške uniforme s kamuflažnim vzorcem ali pa kot civilna obleka za vstajnike v Iraku ali teroriste v Parizu.

Prevedel Domen Kavčič.