Kaj je (dobra) fotoknjiga?

Fotoknjige z domačih knjižnih polic

Kaj je (dobra) fotoknjiga?

Fotoknjige z domačih knjižnih polic

Pričujoči prispevek se je začel kot ideja vpogleda v življenje fotoknjig na domačih policah. Zanimalo nas je, kako jih izbrani akterji razumejo, doživljajo in zbirajo. Kakšne oziroma katere fotoknjige so zanje pomembne in zakaj? Raznovrstnost odgovorov pa je poleg osebnih preferenc odprla še poglavje definiranja tega širokega in raznolikega področja. Izkazalo se je, da je odgovor na vprašanje, kaj fotoknjiga sploh je, precej odvisen od zornega kota oziroma izhodišča odgovarjajočega in kako je na neki način to celo nepomembno, saj je odlično delo pač odlično delo, ne glede na definicije in klasifikacije. Morda je bolj zanimivo vprašanje, kaj delo povzroči v gledalcu/bralcu, kako premakne njegov psihični svet, s čim in zakaj. Tudi ta odgovor je seveda vezan na subjektivno naklonjenost posameznikov in mnenja nekaterih si lahko preberete na naslednji strani. Zanimivo pa je, kako se z desetimi odgovarjajočimi in s približno 60 izbranimi fotoknjigami vseeno pokažejo presečne množice in stičišča.

Pričujoči prispevek se je začel kot ideja vpogleda v življenje fotoknjig na domačih policah. Zanimalo nas je, kako jih izbrani akterji razumejo, doživljajo in zbirajo. Kakšne oziroma katere fotoknjige so zanje pomembne in zakaj? Raznovrstnost odgovorov pa je poleg osebnih preferenc odprla še poglavje definiranja tega širokega in raznolikega področja. Izkazalo se je, da je odgovor na vprašanje, kaj fotoknjiga sploh je, precej odvisen od zornega kota oziroma izhodišča odgovarjajočega in kako je na neki način to celo nepomembno, saj je odlično delo pač odlično delo, ne glede na definicije in klasifikacije. Morda je bolj zanimivo vprašanje, kaj delo povzroči v gledalcu/bralcu, kako premakne njegov psihični svet, s čim in zakaj. Tudi ta odgovor je seveda vezan na subjektivno naklonjenost posameznikov in mnenja nekaterih si lahko preberete na naslednji strani. Zanimivo pa je, kako se z desetimi odgovarjajočimi in s približno 60 izbranimi fotoknjigami vseeno pokažejo presečne množice in stičišča.

Kaj je za vas dobra fotoknjiga? Kdaj si vzamete čas za branje in kakšna je ta izkušnja v primerjavi z branjem drugih vrst čtiva?

Jože Suhadolnik: Dobra fotoknjiga te pritegne, tako da, ko jo prelistaš, veš, da jo boš prelistal več kot enkrat. Knjiga mora vsebovati dobro pripovednost od prve do zadnje strani. Priznati moram, da me pritegne tudi oblika naslovnice, avtor pa niti ne. Knjige v svoji zbirki listam redno, so pa nekatere, ki jih preučujem večkrat.

Barbara Čeferin: Fotoknjiga je knjiga s fotografijami. Se pravi, je knjiga, ki pripoveduje zgodbo prek fotografij. Dobro editirana zgodba naredi dobro fotoknjigo. Nekdo se izraža z besedo, drugi z risbo, tretji pa s fotografijo. Tako da v tem pogledu zame ni razlike med fotoknjigo in knjigo, kot jo poznamo, ker se v obeh pripovedujejo zgodbe. Zame je to enakovreden umetniški izdelek, samo sredstvo za pripovedovanje zgodbe je različno. Če je dobro narejena, me »zadene« tako knjiga kot fotoknjiga. Časi se spreminjajo in fotoknjige so postale zelo pomemben segment na področju fotografskega ustvarjanja. Ignorirati vse to je zelo kratkovidno početje. Upam, da bodo to kmalu uvidele tudi slovenske pristojne ustanove in bolj pogumno podprle tistih nekaj založnikov in avtorjev, ki se odločajo za samozaložbo. Zanimivo je, da sta lani na Slovenskem knjižnem sejmu dobili najvišjo nagrado kar dve fotografski knjigi. Fotoknjiga Mance Juvan Varuh žlice (založba ZRC) za najlepše oblikovano knjigo med monografijami in bibliofilskimi izdajami in fotoknjiga Karoliine Paatos American Cowboy (založba The Angry Bat) za najlepše oblikovano knjigo sejma.

Tina Smrekar: Morda jo še raje kot fotoknjiga imenujem knjiga umetnika (’artist book’), le da je osnovana s fotografskim medijem. Tako fotoknjigo oziroma knjigo umetnika razumem kot celostno umetniško delo. Tudi ko se predstavi v galeriji, v obliki knjige predstavlja drugo, drugačno realnost istega dela. Sekvenciranje podob v obliki (foto)knjige lahko ustvarja skoraj filmičnost izkušnje, a s pomembno razliko v odnosu do filma, saj je tu poudarek na posamičnih zamrznjenih podobah. Hkrati se mi zdi izredno pomembno, da oblika knjige daje fotografu večjo možnost deliti svoje delo zunaj časovnega okvira razstave, in to v sekvencah in sosledju kot si ju je zamislil.

Simon Chang: Dobra fotoknjiga je zame kot »ljubezensko pismo« ‒ pismo, ki ga je fotograf napisal svoji zgodbi. Fotoknjigo rad vzamem v roke sredi noči, ko končam delo in sedem na kavč. Občutek je, kot da bi gledal kratki film skozi tistih 50 oziroma včasih več sto zamrznjenih kadrov. S pomočjo nočne tišine se pogosto poskusim vživeti v opisane situacije in se sprašujem, kakšno zgodbo bi povedal jaz, če bi bil tam? Ko berem klasičen roman, takrat samo berem in uživam. Fotoknjige so mi v večje veselje, ker lahko izvajam te namišljene naloge. 

Borut Krajnc: Dobra fotoknjiga mi brez posebnega vnaprejšnjega vedenja ustavi (zasidra) pogled, vzbudi radovednost, pospeši pulz in omogoča vstop v posebno doživetje. Najprej gre za občutke ob prvem stiku. Sledi listanje gor in dol, fizično otipavanje, občutenje papirja, vohanje tiskarske barve, preverjanje oblike. Fotoknjigo želim občutiti fizično. Če srce in telo sprejmeta vse to preverjanje in občutki ne padejo, sledijo trenutki streznitve. Tedaj se začne vklapljanje razuma … branje spremnega teksta. V katerem kontekstu lahko iščemo sporočilo? V katero smer nas vodi fotograf, kaj točno je želel povedati in kaj je želel povedati na drugih ravneh? Druge ravni nam verificirajo spoznanje našega prvega branja/gledanja in odprejo pot druge resnice, ki je navadno usodnejša. Dobra fotoknjiga odpira vprašanja. Kaj mi knjiga želi sporočiti? Kaj želi knjiga sporočiti drugim? Ali knjiga odseva sedanji čas, družbeni čas? In seveda, kako? Kakšen jezik je izbral avtor fotograf in katerega oblikovalec? In še nekaj, kaj knjiga pomeni meni? Dobra fotoknjiga mi v mislih začne vrteti moje slike, ki pa jih še nisem videl.  In če se spoznanja in občutki ob naslednjih gledanjih/branjih ne izgubijo, potem gre za dobro fotoknjigo. Obstaja pa zame še ena vrsta dobrih fotoknjig. Obstajajo knjige, ki me prevzamejo, a jih ne znam misliti. Vame potopljene podobe, ki mi predstavljajo skrivnost, ki je ne znam razložiti. In obstajajo fotoknjige, ki jih vzljubiš, ker so tako čudovito duhovite, in vsakič, ko jih gledaš, je kot prvič.

Tadej Pogačar: Moderna knjiga umetnika ima že več kot pol stoletja dolgo zgodovino in ta je izjemno kompleksna in raznovrstna. Izkušnja gledanja in doživljanja knjige umetnika je povsem drugačna kot doživljanje običajne knjige, na primer romana, pesniške zbirke ali kataloga. Pri knjigi umetnika predvsem ni vnaprej določenih pravil, kako naj izgleda in kako naj jo gledamo (ne samo beremo) in doživljamo. Knjige umetnika, ki za medij izražanja uporabljajo fotografijo so pogoste, zgodovina ameriške knjige umetnika je povezana s knjigami umetnika Eda Rusche in njegove ameriške ikonografije. Evropski začetki knjige umetnika so povezani z Dieterjem Rothom, principi konkretizma in njegovim radikalnim eksperimentiranjem. Ta dela ne vsebujejo podob niti besedila niti vezave. Gledalcu ne ponuja orientacije, kako naj jih gleda, to prepušča njegovi domišljiji. Tudi prvo knjigo umetnika, ki je nastala v Sloveniji in jo je leta 1966 zasnoval Marko Pogačnik, vidim v tej tradiciji. Bolj kot podoba so pomembni material, svetloba in aktivna vloga gledalca.

Katarina Sadowski: Fotografska knjiga je čustvena izkušnja, intelektualno, predvsem pa stimulativno potovanje. Je spoznavanje samega sebe in širjenje obzorij. Fotografske knjige dišijo po življenju in zanje si lahko vzamemo čas kadarkoli, predvsem pa, ko se zaustavimo, ko želimo biti sami s seboj, vendar prek umetnosti sočasno povezani z vsemi in z vsem svetom. Branje dobre fotoknjige zame ni branje, ampak potapljanje, globje potapljanje, doživljanje in sočasno kreiranje, kreiranje novih svetov.

Vanja Bučan: Dobra fotoknjiga je kot dober film, vedno znova jo moraš pogledati, ker ti daje ideje in navdih. Včasih gledam posamično fotografijo v knjigi znova in znova, meditativno. Design je pomemben vidik, vendar mi oči bežijo k dobri fotografiji. Preveč konceptualne knjige brez močne fotografije mi niso všeč. Tudi preveč pisane besede v fotografski knjigi me moti, ker je v mojih očeh dobra fotografija nerazložljiva. 

Dejan Habicht: Rad imam duhovite knjige. Take torej, ki provocirajo duha (um), ne le retine. Naj bodo slikanice ali besedilne. Berem, ko imam čas. Isto velja za branje literature, teorije ali gledanje filmov. Od nobenega od teh področij ne živim, zato se ne trudim biti na tekočem s produkcijo. Skupni imenovalec branj pa je užitek.

Peter Rauch: Dobra je lahko na različnih ravneh: je konsistentna v svojem svetu, tehnično brezhibna ali ker me zadene zaradi neke hibe. Obstaja ogromno kriterijev, po katerih umeščam knjige na polico.

Koliko fotoknjig imate v svoji osebni zbirki?

Jože Suhadolnik: V svoji zbirki imam blizu 1000 fotografskih monografij, zinov, strokovne literature.

Barbara Čeferin: Trenutno imam nekaj čez 100 fotoknjig.

Tina Smrekar: Premalo. Študijska srečanja v osebni knjižnici mojega nemškega profesorja Helfrieda Straußa na akademiji v Leipzigu so bila vedno poseben trenutek. Ima namreč izredno bogato knjižnico. Sobe, ki ima vse štiri stene do zadnjega kotička napolnjene s fotoknjigami, se ne bi branil prenekateri muzej.

Simon Chang: Obožujem fotoknjige, vendar nisem zelo entuziastičen zbiralec. Imam jih okoli 200 tu v Sloveniji. Trenutno raje zapravljam denar za negative.

Borut Krajnc: Fotoknijg nimam preštetih, imam jih na treh lokacijah, verjetno jih je par sto.

Tadej Pogačar: Zbirka knjig umetnika Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. vsebuje knjige umetnika, zine in publikacije umetnikov, vsega skupa gre za okoli 550 enot. Gre za zbirko sodobnih knjig umetnika, ki so nastale v zadnjih letih in desetletjih. Po pristopu in mediju so dela zelo raznovrstna. Seveda jih ne ločujemo po tem, ali ustvarjalci uporabljajo medij fotografije ali ne.

Katarina Sadowski: Moja osebna zbirka je majhna, saj obsega le najboljše umetniško dovršene knjige, ki me lahko v vsakem trenutku popeljejo v druga čustvena stanja oziroma v stanje, ki ga v izbranem trenutku želim nadgraditi, zasanjati. Številčno? Mislim da jih nekje okrog sto.

Vanja Bučan: 30‒35.

Dejan Habicht: Pojma nimam. Res ne. Nikoli nisem štel kot stric Skopušnik svojega zaklada. Užitek je v branju ne posedovanju. Nikoli ne zrastem v zbiralca.

Peter Rauch: 210, ena mi manjka, ne vem, kje je, nekomu sem jo verjetno posodil.

Katero fotoknjigo iz osebne zbirke bi izpostavili in zakaj?

Jože Suhadolnik: Izpostavil bi The Storylines, London/Wales in The Americans Roberta Franka, Revelations Diane Arbus, Stray Dog Daidoja Moriyame, prvo podpisano izdajo Gypsies in Exiles Josefa Koudelke, vse knjige Andersa Petersena, Famouz Antona Corbijna, Espana Oculta Marie Garcia Rodero, Transverses in East to East Klavdija Slubana, Dies Irae Paola Pellegrina, Evidence 1944–1994 Richarda Avedona, Permanent Error Pietra Hugoja, Ravens Masahisa Fukase, Half Life Michaela Ackermana, Winterreise Luca Delahaya in vsekakor Antlitz der Zeit Augusta Sanderja. Vse navedene knjige so me pomagale oblikovati kot človeka in avtorja. Naštete knjige vsak doživlja drugače. Menim, da v sodobni fotografiji sami teorija absolutno prevlada nad prakso. Fotografija je vizualni medij, ne pa območje masturbiranja kuratorjev.

Barbara Čeferin: Zelo veliko fotoknjig je, ki me navdušujejo. Je pa ena, ki me navdihuje še posebej. To je fotoknjiga Lorenza Vitturia Dalston Anatomy. Kar dolgo smo jo imeli tudi v ponudbi galerijske knjigarne, potem pa je bila na svetovnem trgu razprodana in sem si jo končno kupila. Zanimivo je, da je avtor v bistvu kipar, ki ustvarja s fotografijo. Vse ostalo je treba videti. Z besedami je to težko opisati.

Tina Smrekar: Od klasik seveda ne gre mimo Roberta Franka, ki je z The Americans kapitalno vplival na razumevanje tega medija. Od bolj nedavnih me vedno znova navduši Markus Uhr, švicarski v Nemčiji živeči umetnik, ki zelo temelji na fotografiji, a mestoma vanjo posega ali jo kombinira z risbo. S knjigo I’m Afraid of Jasper Johns iz leta 2008 nas z izseki in kolažiranjem vsakdana popelje v vmesne trenutke in prostore. S koščki spominov, ki bi lahko bili tudi naši, namiguje na zgodbe, ki si jih moramo sestaviti sami.

Simon Chang: Težko vprašanje. Najprej bom rekel Gypsies Josefa Koudelke. Preprosto gre za odlično demonstracijo, kako brezčasno in večno je lahko neko delo. Je kot Biblija, pomeni nekaj svetega za moj fotografski svet. Ne gre le za kakovost fotografij in pripovedi ‒ zares začutiš izjemno predanost, ki jo je fotograf posvetil tem ljudem in zgodbi. Vseeno mi je, če ni tako sodobna, saj vedno, ko se k njej vrnem, odkrijem kaj novega, nekaj, kar prej nisem nikoli opazil. Vedno mi nekako vlije pogum oziroma tak topel občutek do mojega lastnega fotografskega dela. Želel pa bi izpostaviti še delo Diane Arbus in Cafe Lehmitz Andersa Petersena.

Borut Krajnc: Ogled/branje fotoknjige omogoča zelo intimno srečanje s fotografijo, enakovredno ogledu razstave, čeprav ne gre za isto stvar. Ne vračam se pogosto k ogledu/branju starih knjig, včasih me slučajno, ko iščem kaj drugega, s police nagovori naslov ali avtor. Razen ko me zanima kaka posebna tema ali vprašanje o katerem trenutno razmišljam. Na neki način je podobno kot z drugimi knjigami, zgodbami. Na primer nazadnje sem v tem smislu ponovno bral pravljico Hansa Christiana Andersena: Cesarjeva nova oblačila. Sebastiao Salgado: Workers. An Archaeology of the Industrial Age, Garry Winogrand: Public Relations, James Nachtwey: Inferno, Luc Delahaye: Winterreise, Stephen Gill: Invisible, Florian Bohm, Lucca Pisaroni, and Wolfgang Scheppe: End Commercial/Reading the City, Paul Seawright: Hidden, Kohei Yoshiyuki: The Park, Tim Hetherington: Infidel. 

Tadej Pogačar: Morda bi izpostavil prelomen dogodek iz leta 2013, ko je kustos v izbor knjig umetnika, ki je spremljal razstavo Ed Ruscha, Books & Co v prestižni galeriji Gagosian v New Yorku (razstava je bila kasneje na ogled še v Parizu in Los Angelesu) uvrstil dela treh slovenskih avtorjev: Dejana Habichta (s knjigo umetnika One Gasoline Station), Tanje Lažetić (s knjigama Coloured People in Black and White (Yellow) in Nine Swimming Pools behind a Broken Glass) in Tadeja Pogačarja (s knjigo umetnika Various (Small) Pieces of Trash). Vse te knjige umetnika se (na tak ali drugačen način) referirajo na knjige umetnika Eda Rusche; z naslovom, konceptualno zasnovo, načinom oblikovanja, rabo fotografije ipd. Do naslovnika so tako ironične, parodične, ga nadgrajujejo ipd.

Katarina Sadowski: Vsaka dobra fotoknjiga je v nekem obdobju zaznamovala pot mojega razmišljanja in odraščanja. In teh ni malo. V nekem trenutku mi je ljubša ena knjiga, v drugem druga, v tretjem tretja … Vsaka knjiga je torej biser, ki nikdar ne izgubi leska, lahko le kupiš novega in ga postaviš ob druge v svoj duhovni svet. Vsekakor ne bi mogla mimo avtorjev, kot so Daido Moriyama, Anders Petersen, Nobujoši Araki, Masahisa Fukase, Eikoh Hosoe, Boris Mihajlov, Richard Billingham, Robert Frank, Josef Koudelka, Viktor Kolar itn. Paleta različnih avtorjev z različnimi slogi, ki pa imajo vedno skupno eno stvar: neverjeten in luciden vpogled v notranji in zunanji svet, tista globina, ki jo pri sodobnih, pogosto nerazmišljujočih avtorjih tako pogosto pogrešam.

Vanja Bučan: Rinko Kawauchi Illuminance je čista poezija ‒ tako prvovrsten fotografski izdelek, da je na najvišjem mestu v mojem svetu fotografije. Celotna podoba knjige mi je všeč in jo pogosto gledam. Anders Petersen (Monograph), preko 200 fotografij tega fotografskega genija je verjetno najbolj dragocena knjiga. Petersen me spominja na čas, ko sem začela fotografirati in so me zanimale družbene okoliščine eksistence. To knjigo tudi redno kažem svojim prijateljem, ko so na obisku. Čaj in Anders Petersen. Viviane Sassen Flamboya. To je najbolj gledana knjiga v moji zbirki. Fotografinja je še vedno številka ena na mojem seznamu zaradi nepopisne ustvarjalnosti in čudovitih fotografij iz afriškega vsakdana. Tudi če sem kritična do t. i. kolonialne fotografije, je njeno delo odraz ljubezni in spoštovanja. Ker sem sama naredila preskok iz dokumentarnosti v bolj monumentalno figurativno fotografijo, je delo Viviane Sassen zame vedno nenakšno vodilo.

Dejan Habicht: Nobene. Šarm je v graditvi sistema. Zato lahko izpostavim avtorja, ne knjige: Hans Peter Feldmann.

Peter Rauch: Če izpostavljam osebno zbirko, potem mora biti to zagotovo kaj osebnega ‒ na primer knjiga, ki sem jo potegnil izpod rok katerega od študentov. Na primer Bojan Mijatovič: Nekaj ali pa knjiga praznih listov, skicirka pravzaprav, ki ima na hrbtu izvezen moj priimek in zalepljeno šivanko in nit v hrbtenico. Dogovor je, da ko jo zapolnim in vrnem avtorici, dobim svoj izvod knjige MP. Avtorica je Sara Kiršić. Odlična je knjiga Things I Learned as a Photography Student by not Photographing for Six Months Katre Petriček. Kot naslov pove, pol leta ni fotografirala in le zapisovala uvide, opomnike, modrosti. Ja, gre za zbirko miselnih snapshotov. Od blockbuster knjig bi izpostavil Jasona Fulforda in njegovi deli The Photographers Playbook in The Mushroom Collector. Od starejših vsekakor Nicholas Nixon: The Brown Sisters, Thirty-Three Years, ker me vedno zadene in ker leta lahko listaš nazaj, in Paul Nash: Fertile Image zaradi ene posebne fotografije in ker je zgolj zbirka fotografij za njegovo slikarsko delo, vmesna stopnja ustvarjalnega postopka, pa Die Familie Schneider Gregorja Schneiderja, zaradi dveh gospa v kuhinjah, dveh stopnišč in dveh fantov v črnih vrečkah v kotih dveh spalnic.

Katero fotoknjigo bi si želil imeti v svoji zbirki in zakaj?

Jože Suhadolnik: Žal ne obstajata knjigi Zbrana dela Leona Dolinška in Drobtine na rjuhi avtorice Aleksandre Vajd (njena diplomska naloga na FAMU). Slednja bi se po mojem prepričanju uvrstila med 10 najboljših fotoknjig vseh časov.

Barbara Čeferin: Zelo se veselim, da bo v nekaj dneh prispela knjiga Gerde Schütte Fotografie založbe Kehrer. Avtorica je opustila analogno in digitalno fotografijo in se popolnoma posvetila ustvarjanju s svetlobo in fotografskim papirjem v temnici. Se pravi, da se je vrnila h koreninam fotografije, slikanju s svetlobo. Temelj ustvarjanja petisedemdesetletne Gerde Schütte je v tradiciji abstraktne fotografije. 

Tina Smrekar: Doza angleškega humorja nikoli ne škodi in Martin Parr je njegov prvovrstni primerek. Bad Weather je njegova prva fotoknjiga iz leta 1982, kjer je v pregovornem lokalnem vremenu mojstrsko začel svojo afero z bliskavico, ki se nadaljuje še danes.

Simon Chang: V zadnjem času iščem knjigo Sentimental Journey Nobujošija Arakija, saj nas je stari maček pred kratkim zapustil. Ta njegova serija je zame najbolj nežna in najmočnejša hrati. 

Borut Krajnc: Nekoč sem za kratek čas videl ročno izdelano fotodelo Petra Kocjančiča, ki je bila pravzaprav knjiga originalnih fotografij. To bi želel vsaj še enkrat videti, gre za bibliofilsko delo.

Tadej Pogačar: Če bi imeli neomejeno sredstev za nakup, bi si poleg Knjige Marka Pogačnika iz leta 1966, zaželel Duchampovo Škatlo iz leta 1914. Gre za delo, ki mu umetnostna kritika do leta 2016 ni namenjala posebne pozornosti. Duchamp se je v letih, ko se je zaposlil v knjižnici (2013–2015) odrekel klasičnemu umetniškemu delu, zapisoval pa si je številne koncepte, misli, osnutke, ki jih je nato fotografiral in fotografije natisnil v petih izvodih (fotoaparat je torej uporabil kot fotokopirni stroj). Nastalo je pet identičnih škatel zapiskov, ki jih je razdelil med svoje ožje prijatelje in podpornike. Tako kot velik del Duchampovega opusa tudi to delo sproža več vprašanj kot odgovorov, na primer kakšna je vloga umetniškega originala, kakšna je vloga kopije, kakšna je vloga avtorstva, kakšen status ima fotografija v tem delu. 

Katarina Sadowski: Vsako leto se z možem kar nekajkrat odpraviva v tujino, kjer iščeva po knjigarnah, sejmih, fotografskih festivalih in galerijah nove avtorice in avtorje, nove knjige, nove bisere, ki bi naju presenetili in ki bi mi znova ostali v spominu in bi me z moje knjižne police spominjali na nov pogled, novo čustvo, novo odkrito idejo, novo misel in na nov svet, ki se iz takega bisera rodi. Tako knjigo bi želela imeti. Vsako leto nov biser.

Vanja Bučan: Novo knjigo Rafala Milacha: The First March of Gentlemen (2017). Milah, odličen dokumentarni fotograf s prepoznavnim jezikom, se tu obrne v drugo smer. Še vedno opisuje dogodke v novejši zgodovini, poslužuje pa se arhivskega gradiva in grafičnega pristopa. Tudi njegov tip vezave knjige je prepoznaven. Všeč mi je njegov multimedialni talent. Katrin Koenning & Sarker Protick: Astres Noirs (2016). Cinematične fotografije, kot nekakšen dnevnik, narejen hitro in s telefončkom, simbioza človeka in narave ter, kar je osnovno za Koenningovo, fascinacija s svetlobo, ki nam daje življenje.

Dejan Habicht: Vse, ki mi bodo še kdaj všeč.

Peter Rauch: Še več del v nastajanju. Še več ukradenih. Še več tistih, ki me vržejo s tira. Še več zakladov, ki jih še ne poznam. Drugače pa od starih Zeig Mal od Willa McBrida, ker se takih danes ne dela več. Od novih pa komaj čakam mojo na temo metanja. Delam na njej ‒ presežna bo ‒ te se še najbolj veselim.

Fotografija je vizualni medij, ne pa območje masturbiranja kuratorjev.
Bralni čas: 15 min.

Sorodne objave

Za boljšo kvaliteto klikni na fotografijo.

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.