Protest skozi fotoesej

Slediti tradiciji ali orati ledino?

Protest skozi fotoesej

Slediti tradiciji ali orati ledino?

Fotoesej, oblika vizualnega novinarstva, ki je vzniknila med ero slikovnih revij, se je ponovno pojavil kot stalnica globalnih novičarskih kanalov, med katerimi sta tudi CNN in BBC World, predvsem pa Al Jazeera English, ki je znana po poročanju o političnih nemirih v živo. Leta 2017, ki je bilo zaznamovano s protesti po celem svetu, je AJE objavila preko 200 fotografskih serij, vključno s 37 na temo javnih protestov. Analiza, ki temelji na štiriletni raziskavi protestov na ekranih, je razkrila, da so tem fotoesejem skupne značilnosti, ki jih razlikujejo od videoprispevkov o javnih protestih. Fotoreportaža na ekranu tako kot njen klasični predhodnih uporablja številne vizualne perspektive in se osredotoča na udeležence, ki jih pogosto citira in navaja po imenu. Prizore javnih protestov dopolnjuje vizualno in tekstovno poročanje iz zasebnega/domačega okolja. Ta vizualna strategija, ki je v kontrastu z neposrednostjo videoposnetkov z ulic, podpira znanje o tematiki protesta in angažiranje z njegovimi udeleženci.

Prispevek preučuje reprezentacije protestov v sodobnih fotoesejih, še posebej tistih, ki jih objavljajo v novičarskih galerijah globalnega novičarskega kanala Al Jazeera English. Čeprav dosegajo mednarodna priznanja za pokrivanje protestov, ki se odvijajo po vsem svetu in to v živo in z lokacije, pa to, kako fotografske slike uporabljajo za spletne vizualne reportaže, ni bilo deležno kaj prida pozornosti. Zakaj globalni novičarski kanal sploh ponuja pokrivanje v »starem« mediju, ob boku videoporočanju z ulic? Je možno, da takšni fotoeseji dejansko zapolnjujejo neko vrzel v tem, kako spletna poročila pokrivajo proteste?

Fotoesej ali zgodba v slikah, kot mu tudi rečemo, se je najprej pojavil v popularnih revijah, ki so preplavile Nemčijo v turbulentnem političnem obdobju Weimarske republike (Becker 1985). Nova oblika vizualnega novinarstva je bralce popeljala v zakulisje reči ter z besedami in fotografijami poročala o ljudeh in krajih z različnih vidikov, ki širši javnosti še niso bili poznani. Obravnavali so precej raznolike teme in pokrivali širok nabor političnih, družbenih in kulturnih dogodkov ter osebnosti. Ko je nadzor nad nemškim tiskom prevzela nacionalsocialistična stranka, je veliko fotografov in urednikov z bogatimi izkušnjami pri delu z ilustriranimi revijami emigriralo v druge evropske dežele in Združene države, kjer so odločilno vplivali na revije, kakršne so bile Life, Look, Picture Post in Vu. Z njimi si je tudi fotoesej utrl pot v dnevno in tedensko časopisje, kjer je ostal stalna rubrika vse do zadnjih desetletij, ko je krčenje produkcijskih in uredniških kadrov prizadelo tudi fotoreporterske kroge v tiskanih medijih.

Na fotoeseje še vedno naletimo v izbranih nacionalnih in mednarodnih revijah in še zmeraj konkurirajo tudi na fotoreporterskih natečajih, kakršen je na primer World Press Photo (Solaroli 2016). Ponovno so se začeli pojavljati tudi v spletnih »novičarskih galerijah«, saj so vidnejši časopisi in globalni televizijski kanali zgrabili priložnosti za objavljanje več vizualnih vsebin, ki jih ponuja splet (Caple in Knox 2012).

Caple in drugi so preučili te novičarske galerije in se pri tem osredotočili na spletne strani časopisov kot prostor za dodatno fotografsko gradivo. Na tem mestu pa bom pozornost od časopisov preusmerila k spletnim stranem televizijskih novičarskih kanalov in njihovim novičarskim galerijam. Pri globalnih novičarskih kanalih, kakršni so Al Jazeera English, CNN International in BBC World, povzetke tedenskih dogodkov objavljajo v obliki fotografij pod naslovom »Teden v slikah«. Al Jazeera English (AJE) ponuja zelo zanimiv primer: vsak teden objavi tudi serijo fotografij, s katerimi pokriva dogodke, ki niso nujno del rednih poročil. Običajno so delo rednih fotografov, ki napišejo tudi spremna besedila. Takšne vizualne reportaže se na prvi pogled zdijo neposredni potomci fotoesejev, kakršni so se pred več kot petdesetimi leti razvili v revijalnem tisku. 

Na fotografske eseje AJE sem postala pozorna med raziskavami za projekt primerjave političnih protestov na globalnih televizijskih novičarskih kanalih (gl. Robertson 2018).1 Leta 2017 je bilo po vsem svetu opazno več poročanja s protestov kot običajno in istega leta je AJE predstavila interaktivni zemljevid, na katerem je bilo označenih 220 fotoreportaž, ki so jih pripravili njihovi fotografi. Ko sem vse sistematično prečesala, sem med njimi našla 37 takšnih, ki so govorile o protestih, bodisi na ulicah ali drugod, tako da so prikazovale »zakulisje«, da bi tako raziskale problematiko in motivacijo udeležencev. Kot kaže, je bila AJE dober vir za raziskovanje tega, kako v novičarskih galerijah globalnih novičarskih kanalov pokrivajo proteste.

AJE v več pogledih odstopa od drugih kanalov, ki so namenjeni globalni publiki. Z raziskavo globalnih novičarskih kanalov smo ugotovili, da je »svet novic« pri AJE opazno širši od tistega pri BBC World, CNN International ali Russia Today, saj so poročali iz več držav kot drugi kanali (Robertson idr. 2018, 29). V obdobju med letoma 2011 in 2018 je bila AJE tudi prva ali vsaj ena prvih po tem, kolikokrat so se »protesti« pojavili med naslovi, in tudi v tem primeru se je izkazalo, da je AJE poročala o protestih iz precej več držav kot BBCW, CCNI ali RT (Robertson idr. 2018, 34). Leta 2017 je AJE v naslovih o protestih imenovala kar 52 držav, kar je znatno več kot drugi kanali, ki smo jih pregledali.

Pri AJE je bila tudi večja verjetnost, da so imeli lastnega poročevalca na lokacijah v državah, ki se na »zemljevidih protestov« drugih kanalov sploh niso pojavljale ali pa so uporabljale kupljene posnetke iz drugih virov. Morda je to odraz uredniške politike AJE, »s katero dopisnike spodbujajo, naj o globalnih zadevah poročajo z lokacije, kjer se dogodki odvijajo […] – namesto da se, kot drugi kanali, poslužujejo t. i. ‘pogleda iz helikopterja’« (Robertson idr. 2018, 32). Če to drži za fotoeseje AJE, je to znak, da so njihovi fotografi bolje in podrobneje seznanjeni z lokalnimi dogodki, kar se odraža tudi pri pokrivanju protestov.

Odločila sem se, da natančneje preučim, kako je AJE vizualno pokrivala proteste leta 2017, saj me je zanimalo, kaj to pove o trdoživosti fotoeseja. Na tem mestu bom najprej raziskala vsebino in obliko že omenjenih 37 fotografskih reportaž AJE o protestih, katere regije predstavljajo in kako jih prikažejo, ter primerjala njihovo obliko in strukturo s tradicionalnimi fotografskimi eseji v tiskanih reportažah. Izpostavila bom razlike med fotoeseji in videomaterialom AJE o protestih, za konec pa bom pretresla še, kaj odlikuje spletni fotoesej kot sodobno obliko predstavitve protestov v novicah. 

Oblika fotoeseja nekoč in danes

Kuratorska praksa urejanja fotoesejev v novičarski galeriji AJE je bolj toga kot pri predhodnikih v tiskanih medijih. V starejši obliki so fotografije različnih velikosti aranžirali po vsej strani revije ali časopisa. Fotografije so z različnih kotov in razdalj prikazovale bodisi detajle bodisi velike plane. Idealno naj bi oblikovna kompozicija vsake slike vodila bralčevo oko po vsej razpostavitvi strani. Besedilo je tvorilo sestavni del fotoeseja. Vsaka fotografija je imela pripis; naslov in besedilo zgodbe pa so obravnavali kot oblikovalska elementa, ki so ju v celoten očrt strani umestili v stolpcih. Zadnja fotografija je vizualno povzela ali zaključila celotno pripoved.

V nasprotju s tem so spletni fotoeseji AJE strogo linearni, začenjajo se z naslovom, kratkim povzetkom zgodbe in fotografovim imenom, zapisanem v velikem tisku. Takoj za tem besedilom prostor zapolnjuje uvodna fotografija s pripisom, ki vključuje tudi fotografovo ime in agencijo. Nato je na vrsti ekspozicijsko besedilo: dva do štirje odlomki, ki opisujejo ozadje, vprašanja ali okoliščine, ki so privedle do protesta, in podrobnosti o samem protestu. Sledi osem do šestnajst fotografij, ki pa so, drugače kot pri tradicionalnem fotoeseju, vse enake velikosti, s pripisom in fotografovim imenom pod vsako. Esej je oblikovan z namenom, da bralec z miško drsi skozenj od začetka do konca. Če klikne na fotografijo, se ta odpre in zapolni celoten zaslon, tako da izrine vse verbalno besedilo. S tem bralcu omogoča podrobnejši ogled slike, tako da jo poveča, ta pa prevzame vso njegovo pozornost, kar pri zgodnejših oblikah fotoeseja ni bilo mogoče.

A vseh serij fotografij ni mogoče kar tako klasificirati kot fotoeseje. Caple in Knox (2012, 214–15) določata več dejavnikov, ki so značilni za fotoesej. Prvič je to »subjektivna prisotnost fotografa« kot avtorja, prepoznavna po konsistentnosti fotografij in po navadi tudi po tem, kako fotografije dopolnjuje z besedilom, da ustvari dosleden glas in vizijo. Retorična struktura in dopolnilno besedilo sta ključna za »pripovedovalsko kakovost« fotoeseja.

Reprezentacija protestov pri fotoesejih Al Jazeere

Večina od sedemintridesetih serij fotografij o protestih AJE ustreza kriterijem za fotoesej Capla in Knoxa, za katere je značilna retorična struktura, ki jo uvajajo naslov, podnaslov in velika fotografija, ekspozicijsko besedilo, ter serija fotografij s pripisi, ki vodijo k zaključni sliki. »Avtorji« večine so posamični fotografi ali fotografinje, ki poskrbijo tudi za besedilo. Šest jih obravnava spopade v Izraelu in/ali Palestini vključno z Gazo, šest proteste v Združenih državah, štirje fotoeseji poročajo iz indijskega podkontinenta, trije pokrivajo množične proteste v Romuniji, dva pa se dogajata v Keniji. Še dodatnih osem serij fotografij poroča o »globalnih« demonstracijah s pomočjo fotografij drugih agencij. Te sem vključila v raziskavo za primerjavo z eseji posamičnih fotografov.2 Menim, da tak izbor ponuja sliko »sveta protestov« širokega geografskega dosega, z nekaj ponavljanja preko držav in ciljev protestov, kar nam omogoča, da identificiramo vzorce pri tej novi obliki vizualne reportaže.

Kako ti fotoeseji predstavljajo proteste iz različnih delov sveta v letu 2017? Večina esejev se osredotoča bodisi na množične demonstracije, politična vprašanja, ali pa se pokloni spominu na zgodovinske dogodke velikega političnega pomena. Več jih prikazuje »zakulisje« odmevnejših protestov, da bi bolj poglobljeno raziskali vprašanja ali življenja samih protestnikov. Najdemo lahko tudi nekaj esejev, ki proteste prestavljajo kot umetniške uprizoritve posameznikov ali skupin, ki so jim bile kršene človeške pravice. Vsakemu od teh se bom posvetila posebej.

Gremo na ulice

Fotografski eseji AJE, ki pokrivajo množične demonstracije, se po navadi začnejo s širokim pregledom ulic polnih protestnikov na kraju, ki ga je moč identificirati kot sedež oblasti. V fotoeseju o protikorupcijskih protestih v Romuniji prva fotografija prikazuje 150.000 protestnikov, zbranih pred sedežem vlade (20170202).3 Zgodba o jemenskih priseljencih, ki so protestno stavkali proti Trumpovi imigracijski politiki, prikazuje na tisoče lastnikov špecerij, ki mahajo z ameriškimi zastavami pred newyorškimi uradi na Brooklyn Heights (20170203). Fotograf pogosto uporabi kakšno prepoznavno krajevno znamenitost, da vizualno pripravi prizorišče, na primer v Washingtonu, kjer se nad množico protestnikov, ki demonstrirajo proti kršitvam pravic žensk s strani predsednika Trumpa, mogočno pne Washingtonski spomenik (20170122a). Odmev tega lahko najdemo tudi pri seriji o »globalnih demonstracijah« proti Trumpu, ki se začenja z nazornim posnetkom Eifflovega stolpa, ob vznožju katerega se je zbralo na tisoče protestnikov, večinoma žensk, nadaljuje pa se z drugimi mesti in slikami prepoznavnih znamenitosti iz večine le-teh (20170122b).

Veliko fotoesejev prikazuje portrete udeležencev, ki gledajo naravnost v kamero, na ozadju, ki vključuje druge protestnike in kraj protestov. Portreti večinoma prikazujejo različne ljudi, kar daje vtis pestrosti protestnikov gledestarosti, etnične pripadnosti in spola. V pripisih protestnike pogosto predstavijo po imenu, povedo, odkod prihajajo, ni izključen tudi kakšen navedek, a katerim pojasnijo, zakaj demonstrirajo. Protestnice navajajo, da demonstrirajo za prihodnost svojih hčera in vnukinj. Fotoesej o stavki jemenskih priseljencev vsebuje tudi portrete moških v njihovih špecerijah, z na roko napisanimi transparenti, s katerimi so kupci podprli stavko. Moški večinoma pripovedujejo o tem, koliko časa so že lastniki trgovinic in koliko jim pomeni, da lahko ostanejo v stiku z družinami iz Jemna. Fotoesej istega fotografa o protirasističnem protestu iz San Francisca sledi istemu vzorcu: portreti divje opravljenih demonstrantov različnih barv kože na javnem uprizarjanju raznolikosti na trgu Alamo, kjer je bil napovedan desničarski shod, z imeni in navedki v pripisih (20170828).

Fotoeseji prikazujejo proteste kot vizualno mešanico množičnih kolektivnih akcij v soočenju z oblastmi na javnih krajih ter osebnih zgodovin in motivacij posamičnih udeležencev. Fotoeseji, sestavljeni iz posnetkov fotografov drugih agencij, pa po drugi strani sicer tudi poudarjajo vizualno raznolikost – očitno gre za kuratorsko strategijo – vendar brez imen in navedkov posamičnih udeležencev. Serija o množični stavki, ki so jo izpeljali priseljenci v številnih ameriških mestih, vizualno vzpostavlja raznolikost s pomočjo napisov in zastav, ki jih vihtijo demonstrantje, vendar pa v besedilu manjkajo njihova imena in besede (20170217).

Spominske slovesnosti predstavljajo poseben primer množičnih demonstracij, kjer lahko pride tudi do protestov. Leta 2017 smo obeležili sedemdeseto obletnico konca britanske vladavine na indijski podcelini; tako je petnajstega avgusta v počastitev spomina na ta dogodek AJE objavila fotografski esej iz Indije (20170815a) in še enega iz Pakistana (20170815b). Pri seriji iz Indije gre za nabor fotografij iz različnih mest z naslovom »Indija proslavlja Dan neodvisnosti.« Proslavo prikazuje z visokih rakurzov, s čimer izpostavi barvite vzorce povork, pa tudi z bližnjimi posnetki uličnih uprizoritev in ljudi v pisanih oblačilih, ki so snemali selfije. O protestih ni nobene omembe ali vizualnega pričevanja. Fotoesej o Pakistanu pa prikazuje proslavo na meji Wagah s simboličnimi demonstracijami sovraštva med kostumiranimi Indijci in Pakistanci. Fotografije obrednih spopadov spremlja besedilo, ki opisuje rivalstvo in napetosti med obema nacijama, ki še kar tlijo. Druge fotografije kažejo prizore iz vsakdanjega življenja v pakistanskih vaseh, kjer, kot izvemo iz besedila, ljudje še vedno živijo v revščini in ohranjajo spomine na nasilno zgodovino delitve. Tako kot pri seriji o indijski proslavi tudi tu protesti niso posebej omenjeni, vendar pa je fotograf v besedilu in podobi priklical nasilno zgodovino, ki je med hindujskimi in muslimanskimi vaščani predela Punjab še vedno živa.

Nasilni spopadi

Konflikti med protestniki in protiizgrednimi enotami policije ali vojske so pri več fotoesejih pač del zgodbe: protesti proti korupciji v Bukarešti (20170202), dogodki v Palestini in Gazi (20170327; 20170616; 20170721), protest kašmirskih študentk proti indijskim oblastem (20170427) ter volilni nemiri v Keniji (20171101). Pri vseh teh portrete, za katere protestniki pozirajo, nadomesti pripoved, ki se osredotoča na akcije in nasilje na ulicah.

Široke množice prevladujejo tudi v fotoeseju o pogrebnem sprevodu Hamasovega poveljnika Mazena Faqha v Gazi in o protestih v Romuniji. Protesti proti korupciji v Bukarešti so se odvijali, ko se je že znočilo, zato serija prikazuje akcije udeležencev v globoki modrini nočnega neba, ostro osvetljene z mestno razsvetljavo. Vidimo lahko ljudi različnih starosti, za posnetek pa pozirata samo majhna otroka, ki pred fotoaparatom mahata z zastavo. Na slikah vidimo, kako protestnike napada protiizgredna policija, in esej se zaključi s pogledom na obračun vrste policistov, soočene s protestniki, ki nad glavami držijo napis z eno samo besedo: »Tatovi!!« (Hotilor!!).

Fotoesej o pogrebu v Gazi ima prav tako močno pripovedno strukturo, začne se s fotografijami zakrinkanih borcev Hamasa z avtomatskim orožjem, konča pa z vrsto višjih častnikov Hamasa, ki drže se za roke vodijo pogrebni sprevod. Med tema slikama se skozi esej ponavljajo fotografije množice z različnih kotov, tudi dve fotografiji trupla ubitega poveljnika, ki ga nosijo skozi množico, posneti od zgoraj. Drugi fotoesej iz Gaze istega fotografa pokriva proteste zaradi redukcij elektrike, ki jih vsiljujejo izraelske oblasti. Esej se začne s sliko večje skupine moških, ki se zbirajo na zaprašeni cesti na izraelsko-gaški meji. Temu sledijo dramatični posnetki posamičnih palestinskih protestnikov, ki s pračami merijo na Izraelce. Fotografski esej iz Kenije se, tako kot tisti o pogrebu poveljnika Hamasa, začne z dramatično fotografijo množice, ki v barakarskem naselju Kibera pozdravlja opozicijskega voditelja Railo Odingo. Nadaljuje se s fotografijami gorečih gum in moških, ki tečejo po ulicah in kričijo, nekateri nosijo tudi uplenjene predmete, ob strani pa stoji nekaj žensk in deklet, ki jih opazujejo. Na uvodni fotografiji eseja o Kašmirju (20170427) vidimo zakrito mlado žensko, ki brca policijsko vozilo. Dejanja teh študentk, ki se spopadajo s policijo in dvigajo pesti v uporniških gestah, tu tvorijo rdečo nit. Iz besedila izvemo, da je policija proti njim uporabila solzilec in vodne topove.

Za vsakega od esejev je značilna vizualna doslednost, lokacija povsod učinkuje kot ozadje, ki poenoti dejanja, ki se odvijajo pred nami. Protestnikov ne identificirajo. Namesto tega pripoved poudarja javne akcije, nasilne geste, spopade s policijo in visoko ceno, ki jo plačujejo z ranami in poškodbami.

Nasprotno pa serija fotografij, ki pokriva spopade v Jeruzalemu zaradi postavitve detektorjev kovin pred mošejo Al-Aksa s strani Izraelcev (20170721), ki so delo fotografov druge agencije, sicer prikazuje dejanja, konflikte in napetosti v različnih predelih mesta, vendar pa ji manjka stilistična doslednost, ki jo zasledimo pri esejih izpod rok posamičnih fotografov. Tu pripisi zgolj ponavljajo tisto, kar je razvidno že iz samih slik, pri drugih esejih, o katerih smo razpravljali, pa pripisi vsebujejo informacije o tem, kaj je privedlo do konflikta; na primer, kaj pomeni živeti brez stalne oskrbe z elektriko ali če ti ne dovolijo voliti za političnega voditelja, za katerega si se odločil.

V zakulisju

Občasno kak fotograf življenja protestnikov razišče bolj podrobno, kot je mogoče, če pokrivaš protest kot dogodek. Med fotoeseji AJE iz leta 2017 lahko najdemo dva takšna primerka. Ioana Moldavan je poleg fotoeseja o demonstracijah proti korupciji v Bukarešti precej časa vložila tudi v to, da pokaže, kako je neka družina prilagodila svoje življenje tako, da so se lahko priključili protestom (20170206a). Ezz Zaunon, ki je pokrival proteste v Palestini, pa je pripravil fotoesej »Življenje v temi energetske krize v Gani«, kjer je pokazal in v besedilih opisal življenje in delo prebivalcev, ki so jim dobavo elektrike omejili na tri ure na dan (20170701). V obeh primerih je vizualni poudarek na domačem in zasebnem v nasprotju z javnimi prizorišči samih protestov. Omembe vredno je tudi, da sta oba eseja delo fotografov, ki delujeta in objavljata na mednarodnem prizorišču in pogosto pokrivata teme, kot so na primer človekove pravice in družbena pravičnost, kljub temu pa imata bazo v lastnih državah.

Umetniško uprizarjanje kot protest

Nazadnje imamo še dva primerka fotoeseja, oblikovana, kot da bi šlo za proteste, vendar pa nas ne popeljeta na ulico, temveč predstavita oblike umetniških uprizoritev s strani zatiranih skupin. Pri tem lahko vidimo, kako ljudje izražajo občutek opolnomočenja po soočenju z oblastmi ali običaji, ki jim omejujejo pravice. Iz Indije (20170116) izvira esej o starem običaju med daliti (ki so jim včasih rekli tudi »nedotakljivi«), ki so jim prepovedali dostop do hindujskih templjev, zato so si na obraze in telesa dali tetovirati ime Ram. Fotografije prikazujejo portrete te starajoče se skupine protestnikov iz skupnosti Ramnami Samaj, pripisi pa nam razkrivajo njihova imena in navedke o tem, koliko jim pomeni, da »nosijo boga« s seboj. Fotoesej iz Kenije (20170206b) se začne s skupino masajskih deklet v tradicionalnih oblačilih, ki v zatemnjeni učilnici nosijo sveče. So del gibanja proti pohabljanju ženskih spolnih organov (PŽSO). Pod vodstvom mednarodnih zdravstvenih delavcev in ob podpori svojih bratov so razvile posebno ceremonijo, ki predstavlja alternativo obredu prehoda, s čimer so zavrnile PŽSO. Esej skače sem in tja od fotografij učilnic, kjer debatirajo o tem problemu, k slikam same ceremonije, kjer udeleženke nosijo protestne napise in plešejo v tradicionalnih oblačilih. Dekleta, njihovi bratje in učitelji so predstavljeni z imeni in navedki. Esej se zaključuje z besedami »Rada bi postala političarka, da bi se lahko zavzela za pravice drugih,« ki jih med radostnim plesom izreče ena od mladenk. Fotoesej »Hoja po poti upora v Palestini« (20170602) nas popelje preko polj in vasi ob stezi Masarja Ibrahima, 321 km dolge pešpoti, ki se vije po okupiranem Zahodnem bregu. Na fotografijah vidimo vsakdanje prizore ob stezi, besedilo pa vključuje intervjuje s Palestinci, ki opisujejo, kakšne grožnje doživljajo zaradi prodiranja izraelskih naselij. Barvit fotoesej s festivala Afropunka v Brooklynu v New Yorku (20170903) to gibanje opiše kot »globalno praznovanje črnske kulture in raznolikosti« s portreti vrste udeležencev festivala. Pri vsakem so navedeni ime in poklic ter opis, kako opolnomočenega ali opolnomočeno se počuti, ko se opravlja za dogodek; veliko si jih posebej za to priložnost naredi afrofrizure in na obleke prišije embleme, ki spominjajo na gibanje za državljanske pravice. 

Zgodba o protestu v fotoesejih in televizijskih poročilih

V letu 2017 je bil protest pogostejša tema v fotoesejih (16 %) kot v naslovih televizijskih poročilih AJE (11,6 %). Od protestnih tem so najpogosteje obravnavali politična vprašanja, tako v zgodbah televizijskih poročil kot v fotoesejih. In v obojih so zgodbe zajemale širši zemljevid protestov s pokrivanjem iz več držav kot pri drugih pomembnih globalnih novičarskih kanalih.

V informativnih oddajah protestnike prikazujejo kot množico, ki se vali po ulicah in spopada s protivstajno policijo. Poudarek je na akciji. Prizore z ulic prekinjajo pregledni posnetki, pogosto gre za sekvence, ki prikazujejo kakega javnega uradnika, običajno, ko nagovarja množico s kakšnega podesta ali izza goščave mikrofonov. Ti posnetki nimajo vzporednic v fotoeseijh, kar kaže na neko prvinsko razliko med tem, kako proteste pokrivajo fotoeseji in kako televizijska poročila. Fotoesej proteste prikaže s perspektive od spodaj navzgor, osredotočajo se na protestnike ali običajne ljudi, ki tako ali drugače zastopajo problematiko. In čeprav lahko v informativnih oddajah AJE pogosteje kot pri drugih kanalih vidimo poročevalce, kako se z množicami gnetejo na ulicah in molijo mikrofone »navadnim« ljudem, poglede protestnikov pogosteje zastopajo napisi na transparentih, ki jih držijo, njihove geste ali pa zastave, ki jih vihtijo.

Individualni in skupinski portreti, značilni za večino fotoesejev, nimajo vzporednice v prispevkih televizijskih poročil o protestih. To razliko med obema medijema še bolj ojača interaktivni element spletnega fotoeseja. Potek informativne oddaje daje občutek dogodka, ki se odvija pred nami, in je v ostrem kontrastu z doživljanjem aktivnega drsenja po fotoeseju, ko se lahko bralec ustavi in kaj ponovno prebere, ali poveča katero od fotografij na ekranu, kar ga še bolj približa prizorišču protestov in udeležencev.

Razprava in zaključki

Slike protestnikov v fotoeseju, povezane z njihovimi lastnimi besedami, podkrepijo legitimnost njihovih zahtev in statusa državljanov na način, ki ga televizijska poročila o tovrstnih dogodkih le redko dosežejo.

Vizualni vtis slik še ojača možnost povečave fotografij na spletu, tako da zapolnijo ves zaslon. Televizijskim poročilom gre dobro od rok dokumentiranje nemirov in občasnega nasilja množičnih ljudskih protestov ter to, da nam omogočijo slišati glasove z obeh strani protesta, vendar pa se je pri zgodbi, ki se odvija pred našimi očmi, zelo težko za hip ustaviti in si kaj natančneje ogledati. Pri fotoeseju kot pri zgodnejšem predhodniku tega pa uvodna fotografija – pogosto gre za javni prostor protestov – zakoliči prizorišče. Vendar pa je grafično dinamičnost fotoeseja na časopisni strani zamenjala linearna pripoved. Vizualna retorična struktura nastane preko ponavljajočih se motivov in občutka zagona skozi celotno sekvenco.

Same slike niso dovolj, da bi podale celotno zgodbo protesta. Tako kot predhodnik v tisku tudi spletni fotoesej uporablja besede, s katerimi dopolnjuje slike in tako ustvarja dinamiko, ki poglablja naše razumevanje dogodkov in vzrokov zanj. Besedilo, ki dopolnjuje ali celo izziva vizualni vtis fotografij, zahteva znanje, ki temelji na raziskovanju in pogovorih, kar priča o fotografovi prisotnosti in vpletenosti v zadevo. Doslednost »avtorjevega« glasu in vizije je razpoznavna iz retorične strukture, ki prepleta fotografije z besedilom.

Poznamo primere, ko so domači fotografi pripravili več fotoesejev, ki so pokrivali različne vidike istega protesta, in nam tako ponudili globlji vpogled v življenja ljudi, ki jih ta problematika zadeva. Pristop, s katerim nas odpeljejo v zakulisje, v zasebno in domače okolje, tvori srčiko fotoeseja že vse od samih začetkov v nemških ilustriranih revijah. Zdaj pa nam je to dostopno na zaslonu v sodobnih spletnih novičarskih galerijah.

Pri javnih protestih ne gre zgolj za množico, ki se vali po ulicah. V teh fotoesejih naletimo na dva vidika širše predstavitve protestov. Prvič, veliko fotografov se poda v zakulisje, še posebej v zasebne in domače prostore, v katerih zabeležijo podrobnosti iz vsakdanjega življenja, kjer se porodi začetni zagon za proteste. Druga pot pa je dokumentiranje protestnikov, zapletenih v živahne, celo spektakularne demonstracije proti tistemu, kar občutijo kot kratenje svojih človekovih pravic. Umetniško uprizarjanje kot oblika protesta se le redko prebije na naslovnice, tu pa ga lahko vidimo predstavljenega na vpadljivih, pogosto ganljivih fotografijah protestnikov, ki z lastnimi besedami izražajo svoje upravičene zahteve.

Prevedel Jaka Andrej Vojevec .

Viri
  1. Becker, K. 1985. »Forming a Profession: Ethical Implications of Photojournalistic Practice on German Picture Magazines, 1926-1933.« Studies in Visual Communication 11/2: 44–60. https://doi.org/10.1111/j.2326-8492.1985.tb00023.x
  2. Becker, Karin. 2018. »Icons of Protest in the Visual Cultures of News.« In Screening Protest: Visual narratives of dissent across time, space and genre, ed. A. Robertson. London & New York: Routledge. https://doi.org/10.4324/9781315173894-6
  3. Caple, H. and John Knox. 2012. »Online News Galleries, Photojournalism and the Photo Essay.« Visual Communication, 11(2): 207–236. https://doi.org/10.1177/1470357211434032
  4. Robertson, A., Luiza Chiroiu and Diana Grecu. 2018. »Protest on global television: protest maps, violence and voice.« In Screening Protest: Visual narratives of dissent across time, space and genre, ed. A. Robertson. London & New York: Routledge. https://doi.org/10.4324/9781315173894-2
  5. Robertson, A., ed. 2018. Screening Protest: Visual narratives of dissent across time, space and genre. London & New York: Routledge https://doi.org/10.4324/9781315173894
  6. Solaroli, M. 2016. »The Rules of a Middle-brow art: Digital production and cultural consecration in the global field of professional photojournalism.« Poetics 59 (december): 50–66. http://dx.doi.org/10.1016/j.poetic.2016.09.001
Viri (projekti in fotoeseji)
  • aljazeera.com In Pictures 2017. Vključuje ime fotografa, datum, naslov in uvodno besedilo. Dostopano 13. junija 2019, aljazeera.com, iskano s filtrom »In Pictures« ter iskanjem nazaj do leta 2017 in datuma.
  • 20170116. Shafi, Showkat. 16. januar. V imenu Rama: Tatuji v indijski dalitski skupnosti. Ko so jim prepovedali dostop do templjev, so si nekateri daliti pričeli tetovirati ime hindujskega boga Rama na obraz in telo.
  • 20170122a. Lunde, Kelly Lynn. 22. januar. Washington DC: Pohod žensk za enake pravice. »Prišla sem pokazat solidarnost s ženskami in vsemi ostalimi, ki se upirajo pristranskosti in … nestrpnosti.«
  • 20170122b. (Kompilacija) 22. januar. Pohodi žensk po svetu privabljajo velike množice. Na sto tisoče protestnikov se pridružuje ženskam v boju proti položaju novega ameriškega predsednika glede spola, manjšin in človekovih pravic.
  • 20170202. Moldovan, Ioana. 2. februar. Vznik protest ob dekriminalizaciji korupcije v Romuniji. Sto tisoči odkrito obsojajo ukrepe, ki bodo dekriminalizirali prekrške v povezavi s podkupovanjem, sodni varuh pa je oznanil, da bo izpodbijal njihovo zakonitost.
  • 20170203. Lunde, Kelly Lynn. 3. februar. NYC Jemenci zapirajo trgovine v protestu proti Trumpovi prepovedi potovanja. Stavka, ki jo podpira več kot 2000 ljudi, želi poudariti vlogo imigrantskega dela v mestu.
  • 20170206a. Moldovan, Ioana. 6. februar. Protesti v Romuniji: boj neke družine. Dan v življenju romunske družine, ki se vsako noč poda na ulice za prihodnost svojih otrok.
  • 20170206b. Dijkstra, Andrea, & Jeroen Van Loon. 6. februar. Dekleta plemen Masajev in Samburu postajajo ženske brez pohabljanja genitalij. »Ko so starši poklicali [obrezovalko za mojo sestro], sem poklicala vodjo okrožja. Naša generacija lahko prinese spremembe.«
  • 20170217. (Kompilacija). 17. februar. Imigranti v ZDA so ostali doma, da so pokazali svojo vrednost. Tisoči so sodelovali na protestih po Združenih državah.
  • 20170327. Zanoun, Ezz. 27. marec. “Tisoči so se udeležili gaškega pogreba zaklanega Hamasovega uradnik. Palestinci v nedeljo drli na ulice na pogreb Mazena Faqhe.”
  • 20170427. Khan, Faisal. 27. april. Kašmirske študentke vodijo protiindijske proteste. Študentke iz različnih ženskih fakultet v Kašmirju, ki je pod upravo Indije, se udeležujejo množičnih protestov proti indijskim vojakom.
  • 20170602. Porter, Lizzie (piska), & Leila Molana-Allen (fotografinja). 2. junij. Po poti upora v Palestini. Nelegalne izraelske naselbine z vseh strani obkrožajo pot Masar Ibrahim.
  • 20170616. Zanoun, Ezz. 16. junij. Množični protesti na meji z Gazo zaradi krize z elektriko. Palestinci na zasedenem območju Gaze protestirajo na meji z Izraelom in človekoljubne organizacije opozarjajo na naraščajočo humanitarno krizo.
  • 20170701. Zanoun, Ezz. 1. julij. Življenje v temi električne krize v Gazi. Palestinci na zasedenem območju prejmejo le nekaj ur elektrike dnevno.
  • 20170721. (Kompilacija). 21. julij. Al-Aqsa: Nasprotovanja v starem mestu Jeruzalema. Vsaj trije Palestinci ubiti in več kot sto protestnikov ranjenih v spopadih zaradi mošeje al-Aqsa.
  • 20170815a. (Kompilacija). 15. avgust. Indija praznuje dan neodvisnosti. Indijci obeležujejo dan osamosvojitve izpod britanske kolonialne vlade leta 1947.
  • 20170815b. Chao, Steve. 15. avgust. Sedemdeset let razkola med Indijo in Pakistanom v slikah. Po sedemdesetih letih razkol in nasilje, ki ga spremlja, še vedno oblikuje Indijo in Pakistan.
  • 20170828. Lunde, Kelly Lynn. 28. avgust. Antirasisti v ZDA nasprotujejo Sovraštvu. Tisoči so se odzvali na desničarska zborovanja, načrtovana v San Franciscu in Berkeleyu, ter praznovali, ko so bili pohodi odpovedani.
  • 20170903 Glanowski, Sara Maria. 3. september. »Znotraj afropunka: najbolj vključujoč prostor v ZDA?«
  • 20171101. Baxter, Will. 1. november. Volitve v Keniji: brez dialoga »bomo vsi propadli«. Vsaj 50 mrtvih v političnem nasilju v Keniji od razveljavljenih volitev avgusta.

Opombe

  1. Za poznejše rezultate vključno z letom 2017 glej spletno stran projekta: screeningprotest.com/results/years. Štiriletni projekt je podprl Research Council s subvencijo #421-2014-1000.
  2. Vsak od preostalih osmih esejev o protestih izvira iz druge države.
  3. Seznam spletnih fotoesejev je naveden v Referencah. Bralcem svetujem, naj si jih ogledajo, da bodo dobili boljši občutek za gradivo, ki ga tu opisujem.
Slike protestnikov v fotoeseju, povezane z njihovimi lastnimi besedami, podkrepijo legitimnost njihovih zahtev in statusa državljanov na način, ki ga televizijska poročila o tovrstnih dogodkih le redko dosežejo.
Bralni čas: 21 min.

Sorodne objave

Za boljšo kvaliteto klikni na fotografijo.

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.