»Led je prebil fotoaparat.« To je v svojem delu Campesinos de los Andes zapisal Orlando Fals Borda (1925–2008), ko je pojasnjeval, kako se je sredi petdesetih let lotil terenskega dela v mestecu Saucío, 77 kilometrov severno od kolumbijske prestolnice Bogote (Fals Borda 1978).¹ Ta izjava povzema vlogo fotografije pri Falsovem akademskem delu in njegovem poznejšem vplivu – vlogo, ki je zaobjemala pridobivanje zaupanja ljudi, ki jih je intervjuval in o katerih je pisal. Čeprav bi lahko rekla, da so fotografije dopolnjevale njegovo sociološko raziskovanje, je mogoče trditi tudi drugače: fotografija ni bila samo del njegove delovne metodologije, ampak je Falsu tudi omogočila, da je spoznal ljudi iz Saucía (oziroma saucitase), da je z njimi vzpostavil zaupljiv odnos in nato, šele nato, lahko tudi pisal o njih. Nekaj izmed fotografij, ki jih je Fals posnel in jih hranil v svojem osebnem arhivu, je bilo objavljenih v dveh izmed njegovih najpomembnejših del, Campesinos de los Andes (1978) in Historia doble de la Costa (2002), objavljene pa so bile tudi v kolumbijskih medijih, institucionalnih brošurah, akademskih publikacijah, revijah in ilustriranih informativnih revijah, kot so bile na primer tiste, zasnovane skupaj s karibskim kmečkim prebivalstvom in ob podpori Nacionalnega kmečkega združenja Kolumbije (ANUC – Asociación Nacional de Usuarios Campesinos) (Fals Borda 2002).

Kakšen vpliv imajo na njegove fotografije njegova sociološka usmeritev in njegove službe tako v zasebnem kot v javnem sektorju? Kakšen vpliv so imele njegove zbirke fotografij na vizualni spomin podeželske Kolumbije? Fotografske zbirke, ki so nastale v dveh akademskih obdobjih Falsovega življenja, analiziram, da bi razumela, kako je »fotoaparat prebil led«. Najprej preučujem zbirko fotografij iz Saucía, ki dokumentira Falsovo delo za knjigo Campesinos v petdesetih letih in njegovo terensko delo, ki ga je opravljal tudi po izidu knjige, do poznih šestdesetih let, in se trenutno nahaja v Osrednjem zgodovinskem arhivu Nacionalne univerze Kolumbije (ACHUN) v Bogoti. Nato raziskujem del fotografske zbirke, ki dokumentira Falsovo delo na karibskem območju, zlasti njegovo delo v okrožjih Sucre, Córdoba in Bolívar, in jo trenutno hranijo v dokumentacijskem centru »Orlando Fals Borda« v uradu Centralne banke v Monteríi, prestolnici okrožja Córdoba v karibski regiji severne Kolumbije. Nekaj fotografij iz te zbirke je bilo objavljenih v delu Historia doble in v ilustriranih revijah, kot so bili na primer Lomagrande, Tinajones in El Boche, ki so izhajale v sedemdesetih letih (Chalarka 1985). Zbirki fotografij iz Saucía in Monteríe ter poznejše objave teh fotografij v akademskih besedilih, v ilustriranih revijah in v medijih so del širšega konteksta vizualnih narativov projekta agrarne reforme v Kolumbiji v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Po mojem mnenju so te institucije poglavitne ustvarjalke vizualnega spomina na ruralno Kolumbijo; Falsovo terensko delo analiziram v okviru te sestavljanke. Kmetje, posestniki in intelektualci, kot je bil sam, so bili tako subjekti kot konzumenti pri ustvarjanju vizualnih ikon pokrajine, ruralnosti in kmečkega prebivalstva v novejši kolumbijski zgodovini. Moja teza je, da je Falsovo sociološko delo v veliki meri vplivalo na vizualno in kulturno propagando, ki so jo vlade Nacionalne fronte uporabljale za promocijo projekta agrarne reforme v Kolumbiji. Kmečke skupnosti, s katerimi je stopil v stik Fals, so bile tudi glavni ustvarjalci vizualnih arhivov in zbirk, saj so aktivno sodelovale v izmenjavi fotografij (v primeru ljudi iz Saucía) ter pri odločitvah glede tega, katere fotografije objaviti in jih uporabiti v podporo njihovemu političnemu aktivizmu (v primeru združenj kmečkega prebivalstva na karibskem območju).

Falsovo delo in vizualna propaganda agrarne reforme sta po mojih izsledkih začela nekako sovpadati v zgodnjih šestdesetih, ko je Fals opravljal službi vodje ministrstva za kmetijstvo in predsednika komiteja za tehnične študije na kolumbijskem institutu za agrarno reformo (INCORA). Takrat je bil v projekt agrarne reforme v pripravi in komite je na številnih sestankih razpravljal in razvijal učinkovito medijsko ter »kulturno in materialno pomoč« za prepričevanje kmetov, naj spremenijo svoje navade in stališča ter sprejmejo reformne projekte. Fals je od svojega dela v Saucíu od petdesetih letih dalje v svojih zapiskih s terena ter v samostojnih in skupinskih dokumentih analiziral načine komunikacije med kmeti ter predlagal ozaveščevalne metode za izboljšanje življenja podeželskega prebivalstva, na primer uporabo fotografij na plakatih in v informativnih revijah ter videoposnetke z motivacijskimi nagovori.²

To je razvidno z različnih fotografij Saucía, shranjenih v zbirki »Orlando Fals Borda« zgodovinskega arhiva ACHUN. Fotografije so združene v fascikle z naslovom »fotografski dokumentarec« (documental fotográfico) in organizirane po tematskih mapah o vsakodnevnih zadevah, kot so pridelki in eksperimenti v spreminjanju kmetijskih tehnik, tržnice in lokalni prazniki, kolesarska trgovina, opekarna, agrarna banka (Caja Agraria), mizarska delavnica, žage, gradnja in otvoritev prve javne šole v Saucíu. Po Falsovih besedah so mu te tematske mape zagotavljale »zanesljive informacije o kolumbijskem kmetu«³ za njegov magistrski študij sociologije podeželja na Univerzi v Minnesoti (ZDA) in kasneje za magistrsko nalogo z naslovom »Saucío: A Sociological Study of a Rural Community in Colombia« (»Saucío: sociološka študija podeželske skupnosti v Kolumbiji«), ki jo je dokončal leta 1952 in jo je leta 1955 v angleščini objavila Univerza Floride v Gainesvillu, pozneje, leta 1961, pa jo je v španščini – z naslovom Campesinos de los Andes. Estudio Sociológico de Saucío – objavila še Universidad Nacional.

Del tega »fotografskega dokumentarca« je tudi več fotografij, ki prikazujejo razširitev in odprtje prve javne šole v Saucíu. Povečanje šole je postalo zadnji člen v verigi spodbujanja skupnostnega dela med prebivalci mesteca – in to do te mere, da so nekatere izmed fotografij krožile na raznih mestih in v različnih medijih, da bi pri prebivalcih Saucía vzpodbudile razvoj občutka pripadnosti skupnost. V arhivu ACHUN sta dve fotografiji skupine prebivalcev, ki prebirajo oglasno desko, obešeno na zid na območju gradbišča šole. Na tabli je s kredo napisan naslov »Razširitev šole v Saucíu«, na njej pa so tudi druge informacije: izrezek iz kolumbijskega nacionalnega časopisa El Tiempo, fotografije in tlorisi. Črna oglasna deska je obešena zraven oglasov za pivo (sliki 1 in 2). Koncept v ozadju te promocije je preprost, a ambiciozen: spodbujanje skupnostnega dela pri kmetih z vizualnimi dokazi, ki naj bi na kraju samem prikazovali rezultate projekta širitve šole. Šlo je za spodbujanje prebivalcev k temu, da se med potekom projekta med seboj pogovarjajo o koristnosti sodelovanja skupnosti z enim samim ciljem: tistim, kar so fotografije na oglasni deski prikazovale, torej prostovoljce iz Saucía, ki kopljejo zemljo za izdelavo mešanice cementa in peska, delajo cement s strojem CinvaRam⁴ in polagajo prve zidake za temelje nove šole. Vizualne spodbude na oglasni deski – fotografije, izrezki iz časopisov in tlorisi – so bili kombinacija »komunikacijskih kanalov«, ki sta jih Fals in Paul J. Deutschmann analizirala v svoji knjigi La Comunicación de las ideas entre los campesinos colombianos (1962, 7–11). Avtorja sta za primer vzela Saucío in zagovarjala tezo, da so se saucitasi v večji meri posluževali »osebnih in znotrajskupnostnih kanalov« oziroma pogovora in tračev med sosedi in prijatelji. Nato so ideje v manjši meri krožile po »neosebnih kanalih«, kot so časopisi, brošure in radio (Deutschmann in Fals Borda 1962). Z oglasno desko je fotografija – vizualna praksa, ki je bila prebivalcem Saucía nepoznana – začela dobivati pomembno vlogo med praksami nepisane komunikacije, ki so bile po Falsu in Deutschmannu pri saucitasih bolj razširjene.

Vendar pa se zdi, da spodbujanje sodelovanja domačinov pri projektu širitve šole ni bila lahka naloga, saj je prihajalo do resnih nesoglasij med prebivalci, ki so se prostovoljno javili za gradnjo, in ostalimi, ki pri projektu niso hoteli aktivno sodelovati. Ko je bil projekt v zaključni fazi, so njegovi vodje vztrajali, da je poleg fotografije treba uporabiti tudi druge vizualne vire. Kot je zapisano v poročilu anonimnega avtorja iz leta 1958: 

Bila so obdobja navdušenja, ki so jim sledile krize, ki so jih reševali s psihološkimi prijemi, na primer. s predvajanjem filmov z ’motivacijskimi govori’, z obiski socialnih delavcev, [in] z objavo certifikatov, ki sta jih podpisala lokalni duhovnik in župan.

(Neznani avtor, sporočilo Orlandu Falsu Bordi, »Estímulo de la nueva escuela«, 22. junij 1958 [ACH-UN, mapa Acción Comunal Saucío/Construcción Escuela/Correspondencia/097]) 

V obdobjih apatije in navdušenja so bili filmi podobno kot fotografije gonila pogostejše komunikacije v mestu. Tukaj so se filmi – ne glede na to, kako tuji in neosebni so se morda zdeli prebivalcem Saucía – prepletali s pogovori in prepiri, ki so bili pri prebivalcih pogostejši.

Če se znova posvetimo »prebijanju ledu« s prebivalci Saucía, so fotografije – namesto prikazovanja kmečkih prebivalcev in njihovega mesteca, kakršni so bili – postale sredstvo za vrednotenje in pogajanje med Falsom Bordo in skupnostjo, pa tudi med njim in akademsko skupnostjo, tako v Kolumbiji kot drugod po svetu. Fals opisuje, kako se je ob svojem začetnem statusu »tujca« v mestecu najprej osredotočil na krepitev prijateljskih vezi z nekaterimi prebivalci Saucía, da bi lahko po nekaj mesecih opravil intervjuje, tako da je izpolnjeval vprašalnike in si delal zapiske (Fals Borda 1978). Kot je zapisal sam: »Ko sem kupil fotoaparat, sem naredil portrete in natiskane kopije razdelil kmetom; tisti, ki sem jih do takrat spoznal, so bili nato bolj prijateljsko razpoloženi« (Fals Borda 1978, 312).⁵ Ta povezava (angl. rapport) – kot je opredelil način, na katerega je vzpostavljal odnos s prebivalci Saucía – je postala očitna točno v trenutku, ko je z njimi izmenjal fotografije. Fals je to povezavo poudaril pri predstavljanju svoje raziskovalne metodologije v delu Peasant Society (1955), ki ga je začel s neposredno trditvijo, s katerim se začne ta prispevek: »Led je prebil fotoaparat.«

Ko je »fotoaparat prebil led«, se je Fals spoprijateljil s Franciscom Torresom, domačinom iz Saucía, ki je postal reprezentativen – skorajda krožen – primer uporabe fotografije pri sociološkem raziskovanju Falsa Borde. Krožni vidik tega primera se začne z njunim prijateljstvom, nadaljuje z njunim vzajemnim učenjem in poučevanjem ter konča z izmenjavo fotografij in spominov med obema. Fals je naredil nekaj fotografij Torresa in nekatere izmed njih so bile objavljene v akademskih besedilih, na primer v reviji Agricultura Tropical (Fals Borda 1956, 605) in v knjigi Campesinos de los Andes (Fals Borda 1978, 67–69), kjer Torres na fotografijah pozira pred fotoaparatom kot model ali med opravljanjem kmetijskih opravil. V knjigi so fotografije Torresa del zbirke podob »vrste mestic«, zelo pogoste opisne kategorije v vizualni praksi devetnajstega stoletja, kjer so človeške vrste prikazovali z vidika njihovih fenotipskih značilnosti, na primer kot mestice, črnce ali belce. Ta praksa se je s fotografskimi zgodbami, ki so tovrstne značilnosti ljudi kombinirale z njihovim poreklom in tradicionalnimi oblačili – kot so na primer zgodbe o »bojakaški vrsti« Luisa Benita Ramosa, znanega kolumbijskega fotografa iz tridesetih let, ki so bile leta 1936 objavljene v reviji Cromos⁶ – obdržala še do zgodnjega dvajsetega stoletja. Vizualna praksa fotografiranja človeških vrst je tesno povezana s Falsovimi sociološkimi raziskavami, saj je skrbno analiziral rasno sestavo prebivalstva Saucía, s čimer je nadaljeval s prakso spoznavanja družb s proučevanjem njihovih rasnih značilnosti, ki je izhajala iz devetnajstega stoletja. Ko beremo Falsov opis »tipičnega kmeta iz Saucía«, se zdi, da je govoril o fotografijah Torresa. Opis je mogoče najti v njegovem delu Campesinos, kjer Fals opisuje: 

[P]ovprečni saucitas [ima] ravne ali rahlo nakodrane rjave lase, skorajda nič dlak na obrazu ali telesu, temno rjave oči, sorazmerno širok nos – vendar skladnih razmerij, srednje veliko čelo, majhna ušesa, tanke ustnice, kvadratno čeljust (pri ženskah zaobljeno), štrleče ličnice in porjavelo svetlo kožo, kar zaokrožuje celotno podobo. Kmetje so privlačnega videza. (avtoričin poudarek)

(Fals Borda 1978, 67–68)

Poleg fotografiranja in objavljanja fotografij je Fals fotografije tudi delil s Franciscom Torresom v korespondenci, ki je vključevala slike, Torresu pa je dal tudi fotografski album, ki ga Torres skupaj z ženo, Hildo Sánchez, še vedno hrani v njunem stanovanju v Bogoti. Torres ni bil samo Falsov model, ampak je postal tudi glavni ustvarjalec lastnega fotografskega albuma. Gre za primer, ko subjekt in porabnik postane ustvarjalec; in fotografije iz Saucía niso krožile samo v medijih in akademskih publikacijah, temveč so postale tudi predmet izmenjave med Falsom in Torresom. Čeprav ni zadostnih dokazov o tem, da so saucitosi sami uporabljali fotoaparat in fotografirali projekt širitve šole ali katero koli drugo skupnostno delo, so bili lokalni prebivalci, kot je bil Torres, ključni akterji pri kroženju fotografij, ko so dobivali fotografije in jih hranili doma kot zelo poseben spomin na Saucio, spomin na skupnostno delo ter pripravljenost na razvoj in spremembe starih vzorcev delovanja.⁷ Album, ki je postal del družinskega arhiva Torres Sánchezovih, je bil kombinacija Falsovega izbora fotografij iz obdobja, ko je v Saucíu delal na svoji knjigi Campesinos, in Torresovih družinskih fotografij tako iz Saucía kot iz Bogote.

Čeprav je album postal predmet izmenjave med Falsom in Torresom, je slednji v tistem času dvomil o uporabnosti oziroma koristnosti fotografij, a obenem hvali uporabnost fotografij kot shranjevalnikov za rekonstrukcijo spominov na Saucío v današnjem času, zlasti kadar govori o temah, ki izhajajo iz fotografij (Pennebaker in Banasik 1997, 16–17). Kot je Torres poudaril v intervjuju, ki sem ga z njim opravila leta 2019:

Ko so te fotografije nastale, oziroma ko sem jih naredil – če tako rečem – se človek vpraša ’Zakaj?’. Kaj bi si bilo potrebno iz spominov zapomniti? Nekdo si morda zapomni nekaj, toda ko si nečesa ne zapomnimo dobro, pogledamo fotografije in se spomnimo.

Nato je dodal: 

Stvar je v tem, da fotografiranje na podeželju ni bilo običajno. [Fotografija], kot pravijo, je bila nekaj novega, kaj šele to, da bi imel nekaj shranjeno. Le zakaj?

(Francisco Torres, avtoričin intervju, 1. julij 2019)

Vprašanje »zakaj«, ki si ga je postavljal v zvezi s fotografijo, na nek način postavlja pod vprašaj Falsovo predstavo o tem, kako je fotoaparat prebil led s prebivalci Saucía. Mlademu Torresu, ki je živel v Saucíu v petdesetih letih, se fotografiranje in arhiviranje fotografij ni zdelo koristno, postalo pa je predmet izmenjave za ohranjanje dobrega prijateljstva, potem ko je bil projekt nove šole v Saucíu zaključen in sta bila oba s Falsom izven mesta. Nato pa so fotografije dobile še nostalgično vrednost za ostarelega Torresa današnjih dni, ki se je lahko s pomočjo vizualnega medija spominjal lastnih dosežkov kot mladega saucita. Zdaj je za nazaj dobil možnost odločiti se, katere spomine si bo zapomnil in kako jih bo s pomočjo fotografije rekonstruiral.

Inštitut INCORA je projekt agrarne reforme promoviral z oglasi v časopisih, s filmskimi dokumentarci, brošurami, ilustriranimi revijami, diapozitivi ter televizijskimi in radijskimi obvestili, vsi našteti kanali pa so vključevali vsaj eno vizualno podobo, na primer fotografije, risbe ali zemljevide. Kot pravi Armando Matiz, eden izmed fotografov, ki so fotografirali po naročilu inštituta INCORA, fotografi, kot sta bila sam in Efraín García (bolj poznan kot »Egar«), ter filmski režiserji, kot sta bila Francisco Norden in Álvaro González, z inštitutom niso podpisali nikakršne pogodbe, jim pa je slednji plačeval za materiale (fotografije, dokumentarne filme), ki so jim jih občasno posredovali. Čeprav so bili fotografi in režiserji glavni avtorji posnetih materialov, so vseeno upoštevali narative in smernice vlade. Dejansko je šlo za dogovorjen narativ – in prav v tej točki je prišlo do drugega primera sovpadanja Falsovega dela in projekta agrarne reforme, kjer je bil poglavitni cilj vizualnega narativa inštituta INCORA, na primer fotografij s terenskega dela v Saucíu, prikazati spremembe v življenjih in navadah kmečkega prebivalstva. Viri inštituta INCORA, ki prikazujejo potek gradnje stanovanj, šol, cest, v glavnem pa skupnostno delo ter kmečka združenja in zadruge, v precejšnji meri odražajo Falsov vizualni narativ. Falsovo delo na področju sociologije podeželja je postalo neposredna referenca za vizualne narative modernizacije podeželja, ki so bili objavljani v časopisu Progreso Campesino inštituta INCORA in v časopisih organizacij, ki so podpirale projekt agrarne reforme, kot je bil na primer El Campesino, ki ga je izdajala organizacija ACPO (Acción Popular Cultural). To je razvidno s fotografij, ki jih je posnel Egar – ta je začel delati kot mlad, 25letni fotografski reporter v petdesetih letih. Eno izmed njegovih prvih naročil za časopis El Tiempo je bilo fotografiranje razširitve šole v Saucíu (slika 3). Na dvojni kompoziciji objavljeni zgoraj v časopisu El Campesino (1968) je na levi sliki prikazana ena izmed Egarjevih fotografskih zgodb za El Tiempo o razširitvi in otvoritvi šole v Saucíu leta 1958; desna fotografija pa je ena izmed mnogih, ki jih je posnel kot fotograf za inštitut INCORA in je bila leta 1968 objavljena v tem prispevku in poudarja spremembe v stanovanjskih zgradbah s prikazovanjem stanja prej in potem (slika 4). Ta povezava med vizualnima narativoma na prvi pogled ni bila očitna; toda po pregledu obeh zbirk – tiste iz organizacije ACPO in časopisa El Campesino ter iz Falsovega terenskega dela v Saucíu – je postal odnos med sociologijo podeželja in vizualno propagando projekta agrarne reforme bolj jasen. Z vizualnega vidika so oboji posnetki dajali prednost prikazovanju sprememb v skupnosti, toda na poseben način. Dejansko je Fals fotografijo razumel kot medij za spodbujanje sprememb v vsakodnevnem življenju v Saucíu, predvsem za spodbujanje skupnostnega dela. V svoje delo Diseño para el estudio de cambios socioculturales en Saucío je Fals kot del svoje raziskovalne metodologije vključil tudi »fotografski dokumentarec«, ki naj bi pripomogel k »fotografiranju [družbenokulturnih] sprememb ter jih tako v največji mogoči meri dramatiziral, zaradi lastnega poudarka in kompozicije« (Fals Borda 1961, 3). Za takšno dramatizacijo je bilo potrebno prositi ljudi, da pozirajo pred fotografskih objektivom, ali fotografirati dejanske spremembe, ki so se dogajale v Saucíu med Falsovim terenskim delom, kot je na primer fotografija hiše pravkar poročenega Francisca Torresa (polovica je bila pokrita s staro slamnato streho, druga polovica pa z novo, pločevinasto streho). Ni šlo za to, da bi fotograf prišel v Saucío, naredil fotografije in odšel – brez vzpostavljanja kakršne koli povezave – temveč za to, da je našel pravi trenutek v stiku s prebivalci Saucía, da je posnel pravo fotografijo. Cilj je bil tudi prikazati kontrast med prizori »prej in potem«, med podobami, ki bi lahko te spremembe pokazale na dramatičen in pretiran način, a ki niso bile nujno posnete na istem mestu – kot na primer Egarjeve fotografije, objavljene v časopisu El Campesino.

Do tretje točke sovpadanja Falsovega sociološkega dela in promocijskih materialov projekta agrarne reforme je prišlo v sedemdesetih letih, ko je Fals pripravljal knjigo in zanjo zbiral fotografije in dokumente iz krajev na karibski obali Kolumbije. Nekaj teh fotografij je bilo objavljenih v tem delu in v ilustriranih revijah o kmečkem političnem aktivizmu, kot so bile Lomagrande, Tinajones in El Boche (Rappaport 2020). Velik del teh fotografij prikazuje sestanke kmečkih skupnosti, portrete kmečkih voditeljev in slikovne zapise o sporih glede zemljišč ali kmečkih zasedbah zemljišč veleposestnikov in hkratnim vzpostavljanjem taborov. Tovrstne tematike so nastajale v ključnem obdobju razvoja kmečkega političnega aktivizma. Leta 1968 so vlada in kmečka združenja ustanovili nacionalno kmečko združenje ANUC, tri leta pozneje pa se je to razdelilo na dve ločeni veji, vladi naklonjeno Armenio ter radikalno in protivladno Sincelejo. Podobno so po sprejemu sporazuma iz Chicorala, ko se je zdelo, da se je projekt agrarne reforme končal, radikalizacija združenja ANUC pa je postala bolj očitna, vizualni narativi, ki jih je posnel Fals s svojim fotoaparatom, vsebovali močno kritiko vladnega programa zemljiške politike in v ospredje postavili boje za zemljišča, tako da so prikazovali prizore protestov, sestankov in kmečkih voditeljev v interakciji s svojo skupnostjo. Na tej tretji točki je področje sociologije podeželja v Kolumbiji začelo pri podpiranju kmečkih gibanj zasledovati jasnejši politični cilj in lahko bi rekli, da je postalo razočarano nad projektom agrarne reforme kot pobude »od zgoraj navzdol«. Falsove fotografije karibske obale so se osredotočale na poudarjanje prednosti namesto slabosti političnega napredka kmečkih skupnosti in na neusmiljeno kritiko agrarne reforme: neučinkovite načrte razdeljevanja zemljišč, zaviranje reforme s strani lastnikov zemljišč, preseljevanja, v katera so bili prisiljeni kmetje v času reforme, in težave, ki so jih imele kmečke skupnosti pri pridobivanju zemljišč. Tako so na primer fotografije, objavljene v knjigi Historia doble v kontekstu vizualnega zapisa zasega zemljišč na tem območju, prikazovale zasedbo zemljišč in prisilno preselitev kmečkega prebivalstva na posestvu La Antioqueña (Hacienda La Antioqueña) blizu Monteríe v severozahodni Kolumbiji leta 1972 (slike 5.1, 5.2, 6.1 in 6.2). Zapis se začne s tem, ko Lucas Ramírez, kmečki voditelj v Monteríi, sprašuje Falsa, ali bo »vstopil na območje s kmeti«, na kar Fals naravnost odgovori »Bom« kljub nezaupanju, ki ga je pri nekaterih kmetih vzbujala njegova navzočnost na tem območju, saj so imeli Falsa za informatorja CIE, konča pa se s fotografijami, ki prikazujejo gradnjo skupnostne hiše in kuhinje – med samo zasedbo – ter kako inštitut INCORA predaja parcele zemljišč tistim kmetom, ki so zasedli posestvo La Antioqueña (Fals Borda 2002). Fals je to poglavje zapisa dejansko označil kot »še eno zmago kmetov« in pripoved končal z naslednjimi dejstvi: razglasitvijo prvega združenja – oziroma prve trdnjave, kot so jo poimenovali – kmečke samouprave v čast »Vicentu Adamu«, italijanskemu emigrantu, ki je v Kolumbijo prišel v začetku dvajsetega stoletja in ustanovil prvo socialistično kmečko gibanje v Monteríi, objavi ene prvih ilustriranih informativnih revij o kmečkih bojih za zemljo, Lomagrande, in vzpostavljanju prvih tečajev, ki so bili namenjeni izključno kmečkim skupnostim v Arroyónu, 65 kilometrov južno od Monteríe (Fals Borda 2002).

Zaključki

Na vizualno propagando projekta agrarne reforme je vplivala metodologija sociologije podeželja, ki se je osredotočala na poudarjanje sprememb v skupnosti, da bi pri lokalnih in mednarodnih opazovalcih zgradila predstavo o tem, kako bi moral izgledati in se obnašati sodoben kmet. Ustvarjanje podobe modernega, garaškega kmeta – ki je obenem pripadal skupnosti in bil član združenj – v petdesetih in sedemdesetih letih je v nasprotju z drugimi podobami, ki so nastale med oboroženim konfliktom v Kolumbiji, kjer so fotografi dokumentirali drugačno stvarnost kmetov, polno nasilja, trpljenja in pomanjkanja.

Prevedel Tadej Turnšek.

Reference

• Carroll, Thomas F. 1965. »La reforma agraria: una fuerza explosiva en América Latina.« V Reformas Agrarias en la América Latina. Procesos y Perspectivas, uredil Óscar Delgado, 146–171. Mehika: Fondo de Cultura Económica.
• Chalarka, Ulianov. 1985. Historia gráfica de la lucha por la tierra en la Costa Atlántica. Montería: Fundación del Sinú.
• Deutschmann, Paul J. in Orlando Fals Borda. 1962. »La comunicación de las ideas entre los campesinos colombianos. Un análisis socioestadístico.« Monografías sociológicas 14. Bogota: Universidad Nacional de Colombia.
• Dokumentacijski center »Orlando Fals Borda«, Kolumbija: Montería, Centralna banka.
• El Campesino. 1968. »Reforma Agraria Colombiana: Mejoramiento de Vivienda – Otra Realidad.« [»Kolumbijska agrarna reforma:Izboljšave stanovanj: nova realnost.«] Fotografije Efraín García-Egar, 26. april.
• El Tiempo. 1958. »Un Plan Cooperativo sin Precedentes en Colombia.« [»Prvi načrt samoupravljanja v Kolumbiji.«] Fotografije Efraín García-Egar, 27. maj.
• Fals Borda, Orlando. 1955. Peasant Society in the Colombian Andes: A Sociological Study of Saucío. University of Florida Press.
• ———. 1956. »Costos de producción agrícola en un minifundio. El Ajo.« Agricultura Tropical 12, št. 9 (september): 603–608.
• ———. 1961. »Diseño para el estudio de cambios socioculturales en Saucío, 1950–1961 (sondeo de Julio, 1961).« Neobjavljen članek.
• ———. (1961) 1978. Campesinos de los Andes. Estudio sociológico de Saucío. Bogota: Punta de Lanza.
• ———. 2002. Historia doble de la Costa. Retorno a la Tierra – 4. Bogota: Universidad Nacional de Colombia, Banco de la República in El Áncora Editores.
• Karl, Robert A. 2016. Forgotten Peace. Reform, Violence, and the Making of Contemporary Colombia. Oakland: University of California Press.
• Neznani avtor. B. d. »Soil Block Presses. Product Information.« Humanity Development Library 2.0. Dostopno tukaj.
• Osrednji zgodovinski arhiv Nacionalne univerze Kolumbije (ACH-UN). Kolumbija: Bogota.
• Palacios, Marco. 2006. Between Legitimacy and Violence. A History of Colombia, 1875–2002. V angleščino prevedel Richard Stoller. Durham in London: Duke University Press.
• Pennebaker, James in Becky Banasik. 1997. »On the Creation and Maintenance of Collective Memories: History as Social Psychology.« V Collective Memory of Political Events: Social Psychological Perspective, uredili James Pennebaker, Darío Páez in Bernard Rimé, 3–19. Mahwah: Lawrence Erlbaum Associates.
• Ramos, Luis Benito. 1936. »Tipos Boyacences.« Cromos, 18. januar. Bogota.
• Rappaport, Joanne. 2020. Cowards Don’t Make History. Orlando Fals Borda and the Origins of Participatory Action Research. Durham in London: Duke University Press.
• Torres, Francisco. 2019. Avtoričin intervju, 1. julij.

Pojasnilo

Raziskavo, ki sem jo opravljala leta 2019 v Osrednjem zgodovinskem arhivu Nacionalne univerze Kolumbije (ACHUN) v Bogoti in v dokumentacijskem centru »Orlando Fals Borda« v uradu Centralne banke v Monteríi, mi je omogočila štipendija Kramer za doktorsko raziskovanje na področju zgodovine (Oddelek za zgodovino, Univerza Binghamton).

1. V nadaljevanju bom pri navajanju Falsa Borde uporabljala samo njegov prvi priimek, »Fals«. Zahvaljujem se Joanne Rappaport, da je z mano delila svoj arhiv Falsovih dokumentov o Monteríi, in Mónici Moreno, da mi je omogočila vpogled v Falsovo dokumentacijo o Saucíu. Hvaležna sem tudi skupini spletnega seminarja o Falsu Bordi in participativnemu akcijskemu raziskovanju, ki smo ga ustanovili maja 2020, da so prebrali del enega izmed poglavij moje doktorske disertacije, na katerem temelji ta prispevek, in mi dali povratne informacije.
2. Za več o delu Falsa na ministrstvu za kmetijstvo glej mapo Acción Comunal Saucío/Construcción Escuela/Ministerio de Agricultura/001, »Renuncia del Director del Ministerio de Agricultura«, izrezek iz časopisa El Tiempo okoli l. 1960 (Osrednji zgodovinski arhiv Nacionalne univerze Kolumbije – ACH-UN); in članek Forgotten Peace. Reform, Violence, and the Making of Contemporary Colombia (Karl 2016, 131–137). Za več o komunikacijskih tehnikah v Saucíu, gl. članek Deutschmanna in Fals Borde (1962, 8–11). Za več o materialni in kulturni pomoči, gl. »Informe del comité de estudios técnicos del INCORA (Acta No. 33, 1962)« (ACH-UN, mapa 3, predal 1459).
3. Pismo Orlanda Falsa Borde, ki ga je poslal Inštitutu za nepremičninska posojila (Instituto de Crédito Territorial) 15. aprila 1958 (ACH-UN, mapa Construcción Escuela/Correspondencia/015).
4. CinvaRam je prenosna stiskalnica za zidake, ki jo je leta 1956 na Medameriškem centru za stanovanjsko in prostorsko načrtovanje v okviru univerze Universidad Nacional zasnoval Raúl Ramírez (Neznani avtor, b. d.).
5. Vsi prevodi so prevodi angleškega prevoda avtorice članka, razen če ni navedeno drugače. Op. prev.
6. Luis Benito Ramos, »Tipos Boyacences,« Cromos, Bogota, 18. januar 1936 (Fals Borda, 1978, priloga s fotografijami).
7. Edino pričevanje, ki sem ga za zdaj uspela pridobiti o tem, da je kmet iz Saucía fotografiral, je iz intervjuja s Franciscom Torresom (Francisco Torres, avtoričin intervju, 1. julij 2019).