Humor kot konceptualno orožje

Humor kot oblika protesta proti ustaljenim družbenim normam

Humor kot konceptualno orožje

Humor kot oblika protesta proti ustaljenim družbenim normam

Robert Marin & Matjaž Rušt, Maribor is the Future, 2019. Z dovoljenjem avtorjev.

Čeprav je humor nekaj, kar domnevno vsi razumemo, se ob poizkusu natančnejše opredelitve kaj točno zajema, izkaže za precej bolj kompleksen pojav. Varira glede na družbeno skupino, status ter v času in prostoru. Humor se v različnih oblikah pojavlja v vseh kulturah in v vseh obdobjih. Da bo neka stvar imela humorni ali komični učinek je odvisno od prepleta več dejavnikov, ki jih različne teorije humorja, komičnega in smeha tolmačijo različno. Humor deloma temelji na značilnostih našega odziva in deloma na lastnostih humornih objektov, ki izzovejo učinek humornega. V sodobni umetnosti (npr. z uporabo ironije, parodije, burleske, satire, karikature, groteske, šale ali vica, komedije, duhovitosti, sarkazma in hudomušnosti) se humor pogosto pojavlja kot mehanizem, ki vzbuja razmislek o nesmiselnosti vsakodnevnega obstoja in kot sredstvo kritičnega angažmaja. Uporablja se za razbijanje okvirjev okusa, družbenih pravil, norm in avtoritete. Humor je mehanizem premeščanja nekega temeljnega nelagodja in se loteva loti vrzeli, oddaljenosti od kod, družbenih konvencij in vnaprej zasnovanih idej. Članek analizira kako se humor manifestira v delih nekaterih slovenskih ustvarjalcev, ki delujejo v polju sodobne fotografije, in razčlenjuje zakaj njihove fotografije lahko razumemo tudi kot obliko protesta proti ne/smiselnosti ustaljenih družbenih norm in simbolne konstrukcije pomenov.

Humor, komično in smeh

Humor pogosto opisujemo kot »tisto nekaj, kar nas nasmeji«, ta opredelitev pa se lahko pri različnih osebah zelo razlikuje, saj se ljudje ne smejimo nujno istim stvarem. Teoretiki z različnih področij in disciplin so humor in smeh preučevali od antike naprej, kljub temu pa enotne definicije, ki bi zaobjela celotno področje humorja, komičnega in smeha, ni. 

Sama beseda humor1 je razmeroma nova. Splošne slovarske definicije opredeljujejo humor kot pojav, ki naredi nekaj komično, vredno smeha ali zabave, mnoge pa poudarjajo tudi trenutek absurdnosti, neskladnosti, igrivosti in duhovitosti (Musek 2006). SSKJ humor označuje kot sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa in kar se ustvari s to sposobnostjo, dodaja pa še ne povsem zastarelo pojmovanje, ki humor enači z veselim razpoloženjem in dobro voljo (SSKJ).

Konsenza o tem, kaj je ali kaj sestavlja humor, ni. Humor variira glede na družbeno skupino, status ter čas in prostor. Je tudi medkulturna univerzalija, saj se pojavlja v vseh kulturah in obdobjih. Kar si delijo vse teorije humorja, je mnenje, da je humor (in smeh) tipično človeška lastnost (conditio humana). Samo ljudje zaradi svoje sposobnosti, da stvari vidijo drugače, kršijo kode in preoblikujejo pravila, lahko doživijo komična dejanja (Eco v Pentzold 2010). Čeprav je v živalskem svetu, posebno med sesalci, mogoče najti vzorce vedenja, ki jih povezujemo z igro in spominjajo na humornost (na primer obnašanje med primati, delfini in tudi psi), je človek edina žival, ki vzbuja smeh, saj sicer v naravi nič ni smešno samo po sebi, če ni povezano s človekom (Bergson, 1977). Henri Bergson je smeh opredelil kot reakcijo, ki socializira posameznika, zato ga moramo postaviti v družbeno okolje in ugotoviti njegovo koristno vlogo. Smeh tako mora imeti družbeno relevanten pomen. 

Borut Krajnc, Frizer, iz serije Politika, 2014. Oblikovanje koledarja: Vasja Cenčič. Z dovoljenjem avtorja.
Borut Krajnc, Frizer, iz serije Politika, 2014. Oblikovanje koledarja: Vasja Cenčič. Z dovoljenjem avtorja.

Kljub temu da sta smeh in humor tesno povezana, med njima ni jasne in enoznačne vzročno-posledične povezave. Dolgo časa je veljala domneva, da je tisto, kar ljudi nasmeji, humor. Smeh je fiziološki proces, za katerega je značilen vokalni vzorec, ki je pri ljudeh podoben, četudi se na vedenjski ravni (mimika, geste) njihov smeh lahko razlikuje (Šprah 2006). Smeh kot odziv presega humor, nima vedno enakega pomena (niti ne vzroka in učinka) in ni neposredno sorazmeren humorju. Humor včasih sproži nasmeh, včasih smeh ali pa nič od tega, smeha niti ni vedno mogoče neposredno opazovati. Smejimo se lahko iz različnih razlogov – slišimo smešno šalo, vdihujemo smejalni plin, ko nas kdo žgečka, smejimo se tudi takrat, ko nekaj ni smešno, na primer vljuden nasmeh namenimo stranki ali sosedu v dvigalu, deluje lahko kot mehanizem za sproščanje napetosti (na primer smejalna terapija) ali kot zaščita (maska) pred izražanjem resničnih občutkov (Milivojević 2006).

Smeh tako ni nujno indikator humorja, saj humor ne izzove nujno smeha. Lahko pa rečemo, da pod določenimi pogoji različne oblike humorja lahko imajo različne komične učinke in izzovejo različne vrste smeha. Vsaka od teorij humorja skuša opredeliti to, kar je v temelju humorja; pri tem se različne teorije osredotočajo na različne vidike humorja in nekatere od njih humor razumejo kot bolj temeljen od drugih – ene obravnavajo, kaj je predmet humorja, druge se nanašajo predvsem na lastnosti doživljanja, izražanja in razumevanja ter odziva na humor pri prejemnikih.2

Čeprav obstaja več kot 100 vrst teorij in razvrstitev teorij humorja, se v filozofiji sodobne teorije humorja v grobem razvrščajo predvsem v tri skupine: teorije neskladja, vzvišenosti in olajšanja. Teorija neskladja se osredotoča predvsem na predmet humorja kot odziv na neskladje, sopostavitev dveh nasprotujočih si konceptov (pojem, ki se uporablja za vključitev dvoumnosti, nelogičnosti, nepomembnosti in neprimernosti). Teorija vzvišenosti pravi, da humor izhaja iz spoznanja in občutka, ko prepoznamo svojo nadvlado nad drugimi, in vključuje tudi agresijo. Teorija olajšanja humor razume kot način za sprostitev energije, ki jo zavirajo mehanizmi cenzure in represije (Morreall 2016).3

Da bo neka stvar imela humorni ali komični učinek, je tako odvisno od prepleta več dejavnikov. S psihološkega vidika je humor kompleksen pojav. Posameznikov odziv na humor je povezan s kognitivnim in čustvenim duševnim procesom. Prvi se odraža v sposobnosti posameznika za odkrivanje, zaznavanje humorja (razumevanje humorne informacije), drugi pa je odraz sposobnosti uživanja v humorju (doživljanje radosti, veselja) (Šprah 2006). Doživljanje humorja ima konativne (čustveno in motivacijsko doživljanje humorja) in kognitivne sestavine (razumevanje humorja in sposobnost za humor ali smisel za humor kot osebnostna lastnost) (Musek 2006). 

Humor tako deloma temelji na značilnostih našega odziva in deloma na lastnostih humornih objektov, ki izzovejo učinek humornega. Poleg tega humor označuje tudi posameznikovo držo, zavzemanje posebnega stališča do navidezno ali dejansko resnih stvari, za sprevračanje resnega v neresno (Južnič 1998). Je tako občutenje kot tudi samoobčutenje (Milivojević 2006). Med pomembne komponente smisla za humor štejemo: produkcijo in ustvarjanje humorja, sposobnost uporabe humorja, prepoznavanje humorja, ocenjevanje sebe kot nosilca humorja, uživanje v humorju in obrambno uporabo humorja (Thorson in Powell v Musek 2006, 43).

Za prepoznavo in delovanje humorja je potrebno tudi določeno znanje oziroma dogovor in konsenz o tem, kaj je smešno, ki pa se skozi čas, zgodovino in družbene sloje spreminja. Nekateri narodi razvijajo svojevrsten, t. i. nacionalni humor (na primer angleški ali judovski humor), ki odraža posebno ideološko vodenost sistemov, skladno s tem pa se znotraj nacionalnih kultur in različnih družbenih (socialnih) slojev pojavljajo in razvijajo različne interpretacije in izpostavitve podob s humornimi konotacijami (Sosič 2015). 

Humor kot sredstvo (vizualne) komunikacije

Danes v vizualni umetnosti, podobno kot v literaturi in gledališču, obstajajo različne vrste, tipi4 in oblike humorja, ki imajo različne pomenske poudarke, ki se pogosto stapljajo, prehajajo drug v drugega ali pa si nasprotujejo. Nekatere oblike humorja so ironija, parodija, burleska, satira, karikatura, groteska, šala ali vic, komedija, duhovitost, sarkazem in hudomušnost.5

Posebno v času represij, ko je odprta kritika cenzurirana, humor pogosto pomeni edini način za izražanje nestrinjanja, nepravičnosti in nezadovoljstva. Humor sam po sebi je lahko protest proti obstoječemu establišmentu. Številna družbena gibanja v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je ponovno odkritje marksizma sovpadalo z nastajajočo mladinsko subkulturo (happenings) poleg že obstoječe subverzivne tradicije v umetnosti (na primer gledališče absurda), so cenila učinek humorja. Humor je tako tudi komunikacijsko sredstvo, je družbeni pojav, pri katerem se poudarja intersubjektivni pomen. Šale pozivajo, da se smejimo skupaj z drugimi, in ne drug drugemu, čeprav šale, vezane na družbene, etnične in spolne odnose, lahko tudi pretresejo, škodujejo in izključujejo. Humor sam po sebi tako ne ustvarja kolektivne identitete, lahko pa deluje kot vez, ki krepi gradnjo skupnosti in ustvarja občutek pripadnosti (Hart 2007).

Robert Marin & Matjaž Rušt, Najlepše mesto na svetu, 2015. Z dovoljenjem avtorjev.
Robert Marin & Matjaž Rušt, Najlepše mesto na svetu, 2015. Z dovoljenjem avtorjev.
Robert Marin & Matjaž Rušt, Maribor is the Future, 2019. Z dovoljenjem avtorjev.
Robert Marin & Matjaž Rušt, Maribor is the Future, 2019. Z dovoljenjem avtorjev.

Uporaba humorja kot družbenokritičnega orodja (in orožja) je pred tem postala aktualna z dadaisti, nadrealisti in pojavom ready-made umetnosti. Dadaizem, intelektualno, literarno in umetniško gibanje, nastalo v kaotičnem kontekstu prve svetovne vojne, se je utemeljeval z rušenjem družbenih konvencij s humorjem, posmehom, norčevanjem in nespoštovanjem. V umetniško ustvarjanje je vnesel duhovite domislice, zbadljivke, besedno igro, ready-made in performanse, ki v ustvarjalnem procesu raziskujejo koncept naključja in spontanosti. Posebno (likovna) satira in družbenokritični kolaž sta predstavljala mehanizma ostre družbene kritike, ki je opozarjala na katastrofalne posledice in nesmiselnost vojne. Tudi nadrealistično gibanje, ki se je pojavilo kmalu po dadaizmu, je zavzelo enako navidezno lahkotno in provokativno držo kot dadaisti, vključujoč svet iracionalnosti, sanj in absurda.

Navdihujoč se pri zgodovinskih avantgardah in neoavantgardah je družbenokritične vsebine domači širši javnosti sporočal vsestranski ustvarjalec Stane Jagodič. Poleg karikature in likovne satire je ustvarjal fotomontaže in fotokolaže, ki jih je redno objavljal v revijah in časopisih. Od sedemdesetih let 20. stoletja do danes je ustvaril serije fotokolažev, kot so Quo vadis Libertas?,6 Quo vadis Homo?, A Walk Through the 20th Century, A Walk Through the 21st Century in Homo Animalis, uperjenih v svarjenje in smešenje absurdnih situacij sodobne civilizacije. Fotokolaži in fotomontaže pogosto prikazujejo preproste, banalne podobe in potencirajo očitno. Avtor fotografijo uporablja za sestavljanje neke nove resničnosti, izjave, ki v svoji materializaciji pogosto deluje absurdno. Pri tem so naslovi del prav tako pomenljivi kot podobe same, saj jim dodajajo mestoma hudomušen, satiričen ali pa ostro kritičen poudarek.

Humor v sodobni umetnosti se pogosto pojavlja kot mehanizem, ki vzbuja razmislek o nesmiselnosti vsakodnevnega obstoja in kot sredstvo kritičnega angažmaja. Uporablja se za razbijanje okvirjev okusa, družbenih pravil, norm in avtoritete (Diack 2012). Humor je mehanizem premeščanja nekega temeljnega nelagodja in se loteva loteva vrzeli, oddaljenosti od kod, družbenih konvencij in vnaprej zasnovanih idej.

Stane Jagodič: Quo vadis homo?, fotomontaža, 1973. Z dovoljenjem avtorja.
Stane Jagodič: Quo vadis homo?, fotomontaža, 1973. Z dovoljenjem avtorja.

Simon Critchley humor označuje za »najvišjo stopnjo razumnosti«, obliko sensus communis, ki »razkriva globino tega, kar si delimo«, in s tem kaže na skupno stališče kolektiva. Zanj je humor »vzgojna praksa, saj nas univerzalna človeška dejavnost vabi, da postanemo filozofski opazovalci svojega lastnega življenja« (Critchley 2002). Critchley za razliko od Sigmunda Freuda zavrača mnenje, da humor in smeh lajšata življenje, pomirjata nasprotja in omogočata, da se oddaljimo od svojih strahov. Namesto tega nas vračata k njemu in pokažeta, kakšno je in da ni druge možnosti.

Tudi za Umberta Eca (povzemajoč teorijo Luigija Pirandella) ni nič bolj resnega, kot je smešno, saj se v humorju medsebojno prepletajo tragični in komični učinki. Eco revidira Aristotelovo teorijo komedije, po kateri tako tragedija kot komedija kršita neko pravilo, kodo ali konvencijo. Razlikuje med humorjem in komičnim, oba pa izhajata iz kršitve kulturnih in družbenih pravil. Humor razume kot pozitivno silo, pri čemer je socialno ali besedilno pravilo izrecno postavljeno in nato prekršeno, tako da se v pravilo vgrajene vrednosti razkrijejo.

Humor se ne pretvarja kot karneval, da nas vodi čez lastne meje. Daje nam občutek ali bolje sliko strukture lastnih meja. Nikoli ni zunaj meja, meje spodkopava od znotraj. Ne lovi nemogoče svobode, vendar je resnično gibanje svobode. Humor nam ne obljublja osvoboditve: nasprotno, opozarja nas na nezmožnost globalne osvoboditve […] Zabavna industrija nam redko prikaže pravi humor. Pogosteje prodaja karnevale. Ko se pojavi pravi kanček humorja, zabava postane avantgardna: vrhunska filozofska igra. Smejimo se, ker se počutimo žalostni, saj smo za trenutek odkrili resnico.

(Eco 1984, 8)

V tem smislu je humor vedno transgresiven. Je kritično konceptualno orodje/orožje, ki zahteva korak stran od običajnega, tako da običajno uzre v vsej absurdnosti in nelogičnem suspenzu in o njem podvomi.

Jaka Babnik, iz serije Why So Serious?, 2017. Z dovoljenjem avtorja.
Jaka Babnik, iz serije Why So Serious?, 2017. Z dovoljenjem avtorja.

Zdi se, da je za tovrstni uvid absurdnega v vsakdanjem fotografija še posebno primerna. Podobe posredovane s fotografskim medijem delujejo preprosto, jasno in neposredno. Vsaj v dokumentarni fotografiji se prepričanje v verodostojnost in resničnost fotografske podobe še ni povsem izgubilo. Kadar te podobe prikazujejo povsem vsakdanji prizor ali situacijo, ki se ob pozornejšem pogledu izkaže kot nesmisel, absurd ali zgolj nelogičnost, ne moremo drugače, kot da jim verjamemo.7 Podobno kot Sarival Sosič ugotavlja za smeh, ki ga izzovejo likovne podobe, velja za komično ali humorno v fotografiji. Fotografske podobe same po sebi niso komične, niti niso komični predmeti ali osebe, ki jih podobe prikazujejo, temveč so humorne predvsem relacije in interakcije, ki se vzpostavljajo znotraj podob in ki jih subjekti/gledalci/opazovalci prepoznajo kot take. Kot se smeh običajno pojavi v interakciji, kot subjektivna reakcija na zaznano, velja tudi za humor. Prav zato tisto, kar je v podobah zavestno komično, ne nasmeje, nasmeje pa nezavedno komično, ki se razkriva postopoma (Sosič 2015). Ko se nam tovrstni običajno spregledani vsakdanji prizori vrnejo v obliki statičnih podob, je v njih nekaj nezadržno humornega. 

Jaka Babnik & Miha Colner, Novo mesto, iz Top lokacija, 2017. Z dovoljenjem avtorjev.
Jaka Babnik & Miha Colner, Novo mesto, iz Top lokacija, 2017. Z dovoljenjem avtorjev.

Mnogi so skeptični, da pletenka preveč asociira na alkoholizem, vendar Ivo Kuljaj [v.d. direktorja Zavoda za turizem Novo mesto] pravi, da bi zadevo lahko rešili z že uporabljenim napisom na Tednu cvička »Minister za zdravje odsvetuje pretirano uživanje alkohola«.
R. Nose, Pletenka odhaja. Prihaja nova?, Dolenjski list, 7. 7. 2009.

Gre za trenutek, ko nas videno preseneti, ker prikazuje nekaj, na kar običajno nismo pozorni. Element presenečenja, kjer ga gledalec ne pričakuje, nas prestavi iz območja (po)znanega in običajnega v območje neznanega, nepredvidljivega in nelogičnega. Komično tako razbija oboje – realno in imaginarno, njuno trčenje pa povzroči trenutno zmedo (Sosič 2015). Ustvari se napetost med prepoznavo dane realnosti, ki jo živimo, in njeno alternativno podobo. To v fotografije vnaša diskrepanco, neujemanje in neskladje, kar izzove komični učinek. Četudi nanje gledamo z naraščajočim dvomom in nejevero, z nekakšnim »saj ni res, pa vendar je«, so ujete in izmuzljive podobe, ki dajejo vtis naključnosti in bežnosti, tukaj in zdaj. Njihova humornost izhaja iz tega, da ne gre za imitacijo realnosti, ampak da so v podobo ujet fragment realnosti, s tem pa postane komična tudi realnost sama. Bolj subtilen je namig na to, kaj smo spregledali, večje je presenečenje ob odkritju in večji je humorni učinek. 

Humor pri izbranih primerih izhaja tudi iz dejstva, da avtorji humornih situacij ne kreirajo, temveč zgolj dokumentirajo. So nekako ob pravem času na pravem mestu, da nam fragmente vsakdanje realnosti servirajo nazaj v obliki fotografske podobe. V tem navidezno objektivnem in nepristranskem pogledu pa se kažeta tako njihova kritična refleksija kot tudi smisel za humor. Četudi podobe pogosto dajejo vtis naključja, avtorji v svojem neposrednem okolju, v katerem živijo in delujejo, zavestno iščejo neobičajno, nenavadno ali spregledano in tako izpostavljajo njegovo humornost, s tem pa tudi že komentirajo in reflektirajo. 

Avtorji humorni učinek dosegajo na različne načine in razvijajo »lastne sisteme presenečenja« (Sosič 2015). Humor gradijo predvsem z vzpostavljanjem vsebinsko pomenskih dihotomij, jukstapozicijami in kontrastom. Komično zadeva srečanje dveh različnih (pogosto diametralno nasprotnih) si ravni ali izkustev, ki ju zaradi njune sopostavitve prepoznavamo kot celoto, ki ima nov, drugačen pomen, kot ga imata sicer vsaka raven zase. Po Heglu je komičen vsak še tako preprost kontrast, ampak samo, če je v nasprotju s tistim, kar gledalec dojema kot svoje razumevanje in navade (Sosič 2015). 

Nekateri avtorji notranjo napetost fotografije gradijo na podobi navideznega spodrsljaja ali naključja, ki se pojavi pri spontanem ujetju trenutka, značilnega tudi za tradicijo ulične fotografije. Komično je lahko posledica namerne ali nenamerne tvorbe humorne sporočilnosti, kot je na primer nesmisel in nelogičnost ujetega trenutka, proste asociacije, princip igranja in besedne igre, avtomatizem, togost teles ali ekscentričnost in poudarjanje določenih fizičnih potez in/ali značajskih lastnosti upodobljenih oseb. Vizualno raziskovanje neposredne okolice in spontano ujetje trenutka je značilno za projekt Roberta Marina in Matjaža Rušta Najlepše mesto na svetu, kot Ljubljano zdaj že ponarodelo imenuje njen župan Zoran Janković. Projekt kontinuirano nastaja že od leta 2014, dokumentiranje neposredne okolice, v kateri se avtorja gibljeta, pa se iz Ljubljane seli tudi v druga mesta po Sloveniji (tako je v Mariboru nastal projekt Maribor is the future). Podobe, nastale med njunimi vsakodnevnimi sprehodi po mestu in utrinki iz nočnega življenja, se gibljejo od intimnih trenutkov medosebnih naklonjenosti, iskrivih presenečenj vsakdanjega in običajnega, naključnih soočenj, ki delujejo igrivo in humorno, obenem pa tudi banalno in absurdno, do zajedljivih, pikrih, mestoma obscenih komentarjev. S fotografijami mesta Ljubljane, ki prikazujejo njena skrita in nevidna obrobja, se nanašata tako na lokalno kot univerzalno (globalno) problematiko vseprisotne gentrifikacije urbanih središč, s tem pa odkrivata velik razkorak med podobo mesta, kot je predstavljena v turističnih katalogih, in aktualno družbeno stvarnostjo. 

Lucija Rosc, iz serije Rojstnodnevni mlaji, 2017–. Z dovoljenjem avtorice. Lucija Rosc, iz serije Rojstnodnevni mlaji, 2017–. Z dovoljenjem avtorice. Borut Peterlin, Flower Power, 2006–2011. Z dovoljenjem avtorja.
Borut Peterlin, Flower Power, 2006–2011. Z dovoljenjem avtorja.

Rosae, Gerbarae, Anthurium, Leucadendron, Gypsophila, Asparagus umbulatus v cvetlični dekoraciji ob podpisu koalicijske pogodbe predsednikov štirih slovenskih političnih strank. Od leve: Karel Erjavec (DeSUS, Borut Pahor (SD), Katarina Kresal (LDS), Gregor Golobič (Zares), Hotel Union, Ljubljana, 13. november 2008.
Borut Peterlin, Flower Power, 2006–2011. Z dovoljenjem avtorja.
Borut Peterlin, Flower Power, 2006–2011. Z dovoljenjem avtorja.

Rosae, Cymbidium orchid, Sedum, Cetraria islandica na mizi ob predsedniku Slovenije Janezu Drnovšku, predsedniška palača, Ljubljana, 28. avgust 2006.

Na podoben način se rekonstrukcije idealizirane podobe domačih krajev lotevajo fotografi združeni v kolektiv Fotosfera, ki kritično in (samo)ironično upodabljajo vsakdanje motive slovenskega urbanega in podeželskega okolja, v katerem živijo. Razglednice iz Slovenije je njihov dolgoročni projekt, ki se je iz spletnega bloga materializiral tudi v fotoknjigo. Ta posnema formo razglednice, motivi pa namesto idealiziranih podob ponujajo dokumentacijo vsakdanjih dogodkov in situacij, ki nas ob pozornejšem pogledu presenetijo z banalnostjo, nepredvidljivostjo, nelogičnostjo in humornimi nesmisli. 

Avtorji gradijo komično tudi z beleženjem ponavljajočega se motiva in njegovimi variacijami, pri čemer je prav množičnost tista, ki pojav napravi komičen. Jaka Babnik se v svojem fotografskem delu posveča raziskovanju fenomenov človekovega bivanjskega okolja. V fotoknjigi Why So Serious? beleži očitne paradokse v zunanji podobi kulturne krajine, kjer živi in deluje. Osrednji predmet njegove vizualne raziskave so (stalne ali začasne) umetelne strukture, čudaške okrasitve ali rešitve bivanjskih prostorov, ki pa očitno ne služijo nobenemu namenu ali za katere pogosto ni jasno, kakšna je bila njihova izvorna ali predvidena funkcija (Colner 2017). Podobno okorno in nefunkcionalno kot njena vsebina deluje sama fotoknjiga, saj jo je zaradi predimenzionirane velikosti (440 × 660 mm) težko listati ali umestiti na knjižno polico. Avtor gledalca tako na taktilen način spodbudi k razmisleku ne le o estetiki ljudske ustvarjalnosti in relativnosti okusov, temveč tudi o naravi javnega in zasebnega prostora in o tem, kdo odreja standarde njegove zunanje podobe. 

Babnik naslavlja podobna vprašanja v še enem projektu, ki ga je izvedel skupaj z raziskovalcem Miho Colnarjem. V projektu Top lokacija sta avtorja zabeležila in popisala vseprisoten pojav skulptur in instalacij v otokih cestnih krožišč, ki je rezultiral v fotoknjigo z izborom 75 fotografij. Skupaj z urbanistično ureditvijo, razvojem in lokalnim napredkom so predvsem lokalne oblasti krožišča prepoznale kot odlično priložnost za izražanje identitete svojega kraja in okolice. Krožišče je tako v prometni kot tudi kulturni krajini vzpostavilo nov tip prostora, ki deluje kot tarča pogleda – top lokacijo. Ta je v veliki meri postala prostor stereotipne podobe kraja in izražanja domačijske miselnosti, kar je spodbudilo razpravo o nastajanju estetskih vrednot, ki jih sooblikujemo z uporabo javnega prostora.

Z vplivom ljudskosti in sooblikovanjem kulturne krajine se v projektu Rojstnodnevni mlaji ukvarja tudi Lucija Rosc. Avtorica na podobno sistematičen način zasleduje sociološko-družbeni fenomen okraševanja okolice ob rojstnodnevnih praznovanjih. Dokumentarni prikaz mlajev, prometnih znakov, lesenih rož, transparentov, plakatov ipd. predstavlja topografijo tovrstnih skulptur, vizualnih označevalcev osebnega praznika, ki začasno spreminjajo videz kulturne krajine, hkrati pa je tudi prikaz ljudskosti in medskupnostne povezanosti specifičnega prostora in časa. Danes mlaje, ki so zaradi svoje veličine in opaznosti tradicionalno oznanjali pomembnost nekega dogodka, dopolnjujejo različne oblike okraševanja, s katerimi ožja ali širša skupnost v znak počastitve in obeleženje posebnega osebnega praznika (običajno okroglih obletnic) začasno vpliva na videz okolice doma slavljenke ali slavljenca in celotnega kraja ter ga spremeni. Na simbolni ravni mlaji posnemajo ritual, v katerem je danes vse vidnejši vpliv zabavne industrije, kar se v pri okraševanju kaže v neobremenjenem spajanju različnih zabavnih elementov, od šaljivih do obscenih, ki se združijo v bolj ali manj kreativne, izvirne in po(ne)srečene začasne skulpture. 

Borut Peterlin v seriji Flower Power fokus svojega fotografskega objektiva namenoma ostri na cvetličnih aranžmajih, ki so del mizanscene vseh protokolarnih sprejemov, in ne na politikih, ki so običajno njihovi glavni protagonisti. Fotografije so posnete tako, da se zdi, da so zdaj politiki del cvetlične dekoracije, s čimer Peterlin prenese pozornost s politikov, pomembnih drugih, zastopnikov moči in oblasti, na navidezno nepomembnega statista – cvetlično dekoracijo. Z lucidnim, humornim in minimalističnim posegom – menjavo fokusa – subvertira hierarhijo in avtoritarnost političnega rituala, v katerem rože postanejo demonstracija moči – Flower-Power, politiki pa zgolj marionete kapitala (Štefančič jr. 2010).

Borut Krajnc z odločitvijo, kaj zajeti v fotografski kader, na podoben način usmerja pozornost v seriji Politika, ki jo sestavlja 12 fotografij, posnetih leta 2012 v času predvolilne kampanje trenutnega slovenskega predsednika Boruta Pahorja. Takrat predsedniški kandidat se je s kompanijo Skupaj – spodbujajmo drug drugega odločil približati običajnim ljudem tako, da je poprijel za delo v primarnih in sekundarnih panogah gospodarstva, to je v tovarnah, delavnicah in na poljih. Krajnc je farso preoblačenja in preigravanja vlog zabeležil v obliki podob, ki prikazujejo Boruta Pahorja pri najrazličnejših opravilih, zdaj v vlogi cestarja, drugič mizarja pa mesarja, frizerja, smetarja, skrbnika živali itd., in tako pokazal na poceni populistično gesto domače politične elite, ki podobno kot vsa elita v Evropi v preteklih 20 letih odkrito podpira interese kapitala na račun socialne države in malega človeka (Colner 2016). Istočasno pa je projekt predstavljen v obliki fotoknjige/večnega koledarja, tj. koledarja, ki ima označene zgolj pomembne, dela proste dni, mu ne poteče rok trajanja in je vedno aktualen – ponuja ogledalo tudi nam gledalcem, ki smo v tej travestiji hočeš nočeš soudeleženi, saj je demokratična izvolitev predsednika republike naša (politična) izbira, in nas tako poziva k prevzemanju ne/odgovornosti za nastali položaj.

Če si izposodim poenostavljeno terminologijo Alenke Zupančič, predstavljene fotografije podobno kot dober vic opozarjajo na relativno in pogosto paradoksalno delovanje označevalcev, ki konstruirajo svet naše realnosti. Smeh, ki ga izzove vic, predstavlja trenutek, ko ugotovimo, da je kršen neki običajen ali utečen kod, ko nas nastali pomen preseneti in se pojavi neki nov nepričakovani smisel, in to tam, kjer ga najmanj pričakujemo (Zupančič 2004). V beleženju navidezne banalnosti vsakdanjega se skrivajo pronicljivi avtorski odzivi, ki brez moraliziranja skozi prizmo osebnega doživljanja zgolj reflektirajo družbeno stvarnost tukaj in zdaj. In isto ponujajo gledalcu. Ob tem pa z uporabo humorja dregnejo v samo srž simbolne konstrukcije pomenov in smisla ter samoumevnosti, ki je običajno na delu, ko je govora o tem, kaj je normalno, normativno in običajno. Da pa neka stvar deluje humorno, mora biti prisotno neko vedenje ali zavedanje o tem, kaj je humorno ali smešno – zahteva določeno stabilnost že znanega, v katerem prepoznavamo določene motive, teme, vsebine in elemente, ki v nas spodbudijo humorni odziv (Sosič 2015).

Hotena in nehotena reakcija v obliki smeha, ki ga sprožajo estetski likovni sistemi, ni možna brez vizualno aktivnega subjekta, ki gleda in je sposoben zaznavati različne variante superiornosti, neskladja, sprostitve, presenečenja, iritacije, provokacije, aluzije, neizpolnjenih pričakovanj, ambivalence, katarze, strukturalnih sistemov prezentacije in zaznavanja, konotacij, asociacij, metaforičnih in simboličnih likovnih branj ter prepoznavanja, ki izzovejo smeh kot specifično reakcijo na različnih nivojih pozitivnega ali celo negativnega užitka.

(Sosič 2015, 12)

Družbeno kritična ost del predstavljenih avtorjev se tako zares morda razkrije šele ob razmisleku o tem, komu ali čemu smo se, ali pa se nismo, na/smejali, in če smo se, na kakšen način smo se nasmejali – gromko, tiho, kislo, pomilovalno, prizanesljivo ali kako drugače? 

 Viri
  • Bergson, H. 1977. Esej o smehu. Ljubljana: Slovenska matica. 
  • Colner, M. 2016. Borut Krajnc: Praznine/Politika, besedilo ob razstavi, 15.–25. 9. 2016. Zagreb: Galerija PM, HDLU. 
  • Colner, M. 2017. Jaka Babnik: Why So Serious?/Zakaj tako resnobno?, besedilo ob razstavi, 12. 4.–14. 5. 2017. Ribnica: Galerija Miklova hiša. 
  • Critchley, S. 2002. On Humour. Thinking in Action. London, New York: Routledge.
  • Diack, H. 2012. »The Gravity of Levity: Humour as Conceptual Critique.« RACAR: revue d’art canadienne/Canadian Art Review,37 (1). Canada: AAUC/UAAC (Association des universités d’art du Canada / Universities Art Association of Canada). Dostopno tukaj. 
  • Eco, U. 1984. »The Frames of Comic Freedom.« V Carnival!, uredil U. Eco, V. Ivanov M. Rector, in Thomas A. Sebeok, str. 1–10. Berlin, New York, Amsterdam: Mouton. 
  • Hart, M. C. 2007. Humour and Social Protest: An Introduction. IRSH 52, 1–20. Amsterdam: Internationaal Instituut voor Sociale Geschiedenis. Dostopno tukaj.
  • Južnič, S. 1998. »Antropologija humorja.« Teorija in praksa 33 (4): 545–557. 
  • Milivojević, Z. 2006. »O občutenju smešnega.« Emzin: Humor 16 (1–2): 71–73. 
  • Morreall, J. (2012) 2016. Philosophy of Humor. Dostopno tukaj.
  • Musek, J. 2006. »Humor, zdravje in duševno blagostanje.« Emzin: Humor 16 (1–2): 43–45.
  • Pentzold, C. 2010. »‘Make Truth Laugh.’ The Novels of Umberto Eco in the Context of his Thought.« V Le rire européen, str. 401–420. Presses universitaires de Perpignan. Dostopno tukaj.
  • Smuts, A. 2019. Humor. Dostopno tukaj.
  • Sosič, S. 2015. »Smeh in ustvarjalnost«, besedilo ob razstavi Primeri smeha v umetnosti, 16. 4.–7. 6. 2015, str. 5–33. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Mestna galerija Ljubljana. 
  • Šprah, J. 2006. »Ali so lahko učinki humorja in smeha uporabni tudi z medicinskega vidika?« Emzin: Humor 16 (1–2): 43–45.
  • Štefančič, M., jr. 2010. »In ne pošiljajte rož!« Mladina 25, 23. 6. 2010. Dostopno tukaj.
  • Zupančič, A. 2004. »Logika in dialektika komične sekvence.« V Poetika, druga knjiga, 163–185. Ljubljana: Analecta.

 

Opombe

  1. Beseda je nastala v 17. stoletju na podlagi psihofizioloških znanstvenih domnev o učinkih različnih humorjev (iz gr. hygros, mokrota, vlažnost), tj. različnih razmerij tekočin v človeškem telesu, ki vplivajo na človekov temperament (iz lat. temperamentum, prava mera, usmerjenost, usmeritev) in razpoloženje. Poznamo štiri osnovne tipe temperamentov, ki so: sangvinik (vročekrven in hkrati živahen), kolerik (vzdražljiv in vzkipljiv), flegmatik (hladnokrven in ravnodušen) in melanholik (otožen, sanjav) (Južnič 1998). 
  2. Teorije humorja se glede na osredotočanje na občutek humorja razvrščajo v tri kategorije: funkcionalne teorije in teorije stimulusa in odziva. Teoretiki prvih raziskujejo namen ali funkcijo humorja v človekovem življenju, pri drugih raziskujejo, kaj so (zadostni) dražljaji, ki naredijo neko stvar smešno, tretji pa raziskujejo, zakaj se nam stvari zdijo smešne (Lyttle v Smuts, 2019).
  3. Nekatere teorije se sklicujejo na teoretike in povzemajo njihova razmišljanja. Tako je teorija neskladja povezana z Immanuelom Kantom in Sørenom Kierkegaardom, teorija vzvišenosti s Platonom, Aristotelom, Thomasom Hobbesom in Henrijem Bergsonom, teorija olajšanja pa s Sigmundom Freudom in Herbertom Spencerjem. Nekateri omenjenim teorijam dodajajo še teorijo igre, ki se ne ukvarja s posebnimi pogoji, da bi nekaj razumeli kot humor, ampak ga vidi kot (instrumentalno) razširitev živalske igre (Smuts, 2019).
  4. Stane Južnič v svoji tipologiji humorja navaja različne tipe humorja: agresivni ali napadalni, analni, blasfemični, brezsmiselni, cinični, črni, grenki ali trpki, groteskni, izzivalni, konceptualni, naravni, obešenjaški, obsceni, prenaglašeni, prenapeti in preglasni humor, skatološki, skeptični, suhi, svatbeni, telebanski in zdravi humor (Južnič 1998).
  5. Oblike humorja: ironija (izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami); parodija (posmehljivo, porogljivo posnemanje, obnašanje); burleska (delo, ki na šaljiv, včasih grob način prikazuje življenje); satira (ostro, zbadljivo prikazovanje resničnosti, življenja); karikatura (izmaličena ali popačena podoba česa); groteska (grozljivo-smešno prikazovanje resničnosti, življenja); šala ali vic (neresen, smešen ali zabaven dogodek); komedija (zabavno, smešno dogajanje); duhovitost (nesramna izobraženost); sarkazem (negativen, poniževalen odnos do nečesa, povedan na prefinjen način);hudomušnost (šaljivost in nagajivost) (povzeto iz SSKJ). 
  6. Fotomontaža iz serije Militarizmi z naslovom Quo vadis libertas? iz leta 1973 predstavlja kultno podobo ameriškega kavboja, z revolverjem uperjenim neposredno v gledalca in glavo Kipa svobode. Delo je nastalo kot protest proti odločitvi Amerike, da finančno podpre vojaški udar v Čilu. 
  7. T. i. comic fallout označuje nasprotje med uradno informacijo dokumentarne fotografije in absurdnostjo, ki jo ta informacija vsebuje (Diack 2012). 
Humor tako deloma temelji na značilnostih našega odziva in deloma na lastnostih humornih objektov, ki izzovejo učinek humornega.
Bralni čas: 21 min.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.