Družbeni in popularni mediji kot zrcalo jaza

Družbeni in popularni mediji kot zrcalo jaza

Esej ponuja introspekcijo odnosa med identiteto in tehnologijo. Cilj eseja je pokazati, kako je naša identiteta zaznamovana z novimi načini delovanja, ki so bili pred pojavom družbenih omrežij manj dosegljivi. Skozi opazovanje popularnih medijev (na primer televizijskih oddaj) in socialnih medijev razkriva zapletenost jaza, kar se pokaže v raznolikosti uprizorjenih identitet. Esej raziskuje načine, kako so skozi družbena omrežja posamezniki sposobni ustvariti zaznavane identitete, ki so do neke mere doživete ali pa popolnoma izmišljene. Da bi predstavil, kako je življenje prepleteno z mediji, esej za preučevanje primerov temelji na serijah iZombie in Orphan Black, v katerih mediji zrcalijo življenje. Z distinkcijo med realno in na omrežjih vzpostavljeno identiteto predstavlja razširitev identitete, ki se izvrši s pomočjo novih vmesnikov – spletnih posrednikov, ki prispevajo k medosebnim stikom; od začetne fiksne telefonije do aktualnejših načinov komunikacije (Facebook, Tinder, …) − esej izpostavlja, kako se z različnimi stopnjami anonimnosti porajajo nove identitete. Ponuja zrcalo sodobnemu življenju in načinom, kako obogateni jaz vpliva na razumevanje in pogled na naše identitete.

Družbeni predpisi diktirajo, kako se moramo obnašati, ali bolje, kako se odločimo uprizarjati, kar se glede na družbene okoliščine spreminja. Čeprav se pred družino vedemo na določen način, se naše obnašanje spremeni v »strokovno«, kadar vstopimo v delovno okolje, nato pa ob snidenju s prijatelji pokažemo svojo »divjo« plat. »Identiteta ni singularna reč; je vloga, ki se zamenja, ko se zamenja občinstvo in kontekstualni dejavniki. Jaz, ki ga ljudje predstavljajo, nikoli v celoti ne reprezentira polnega jaza posameznika, niti ni nezamenljiv ob spremembi ostalih dejavnikov.« (van der Nagel in Frith, 2015) Celota vseh uprizorjenih identitet je še zmeraj le del naše obsežne identitete.

Dobro bi bilo vsaj nekoliko razumeti dimenzije jaza – »jaz oz. identiteta ima psihološko dimenzijo, kakršna je občutenje jaza kot dela večjega telesa, občutek varnosti, pripadnosti socialnemu, čustvenemu ali političnemu telesu, ali pa skupnosti, ki jo veže afektivna vez solidarnosti. Identiteta prav tako prinaša raznolikost: vsaka nova identiteta ima svoje združljivosti in nezdružljivosti. Posamezniki se lahko v nepričakovanih pogojih in plasteh komunikacije izražajo drugače.« (Gündüz, 2017)

To pomeni, da bomo na dnevni ravni najverjetneje zdrsnili v različne like – identitete, med katerimi bo vsaka skrbno kurirana glede na primernost okoliščinam. Takšno obnašanje je že zelo dolgo del človeške družbe. Da bi to potrdili, zadostuje opozoriti na razlike med interakcijo z materjo, očetom ali drugimi bližnjimi osebami in med pogovorom s poštarjem ali uradnikom.

Pred tehnologijo je bila med vsemi uprizorjenimi identitetami ločnica; z razkrito in jasno definirano identiteto smo brez prikrivanja vstopili v družbeno menjavo. Težko bi bilo doumeti, kako bi lahko posameznik znancu predstavil drugačno identiteto, a ob tem hkrati ohranil podobnost, zatorej smo za različne ljudi uprizarjali določene identitete. Potrebno je poudariti, da so tudi pred pojavom tehnologije obstajali načini anonimiziranja. Pisma so lahko ostala namenoma nepodpisana ali zapisana s tujo pisavo, obraz bi si lahko zakrinkali z masko ali kaj podobnega, vendar so takšni načini zakrivanja v najboljšem primeru zelo okorni. Z novo tehnologijo je to postalo vse bolj enostavno. Pisalni stroji so pomagali onemogočiti identifikacijo in telefoni so (pred naznanjanjem klicatelja) omogočili pridobivanje in posredovanje sporočil, ne da bi, če seveda klicatelj ni bil prepoznan po glasu, izdali razpoznavne podatke.

Internet je prinesel nove platforme. S popularizacijo novih tehnologij, kot so IRC [Internet Relay Chat – spletna klepetalnica, op. prev.], imageboard-ov [internetni forumi, ki bazirajo na komunikaciji preko podob in slik, op. prev.], kot je 4chan, in forumov je anonimno komuniciranje postalo vsesplošno in enostavno dostopno.

Vse omenjene platforme omogočajo odstranitev vsakega identifikacijskega faktorja, tako da je nemogoče zaznati kakršenkoli avdiovizualni namig. Uporaba generične računalniške pisave ponuja govorcu, da svobodno izbere, kakšno identiteto želi zgraditi/uprizoriti. Še nikoli prej ni bilo tako enostavno odigrati želenega spola. Tak način osvoboditve odpira možnosti za zakrito raziskovanje in eksperimentiranje kakršnekoli identitete, vključujoč zatirane ali popolnoma izmišljene.

Poleg anonimnega gibanja, ki je prineslo osvoboditev, smo bili priča drugemu toku – gibanja »s pravim imenom« (glej van der Nagel in Frith, 2015), katerega vodilna zagovornika sta Mark Zuckerberg in njegov Facebook. Ideja, ki ga poganja, je doseči, da bi na spletu ljudje objavljali s svojim imenom. Tak pristop je diametralno nasproten prejšnjemu in osvetljuje nove težave – postavitev vseh identitet in vseh družbenih kontekstov v en prostor pripelje do kontekstualnega kolapsa.

Kadar nismo povezani s spletom, ločujemo svoje družbene kroge glede na njihovo prisotnost. Pismo ali telefonski klic sta lahko, čeprav se dogajata v bližini določene skupine ljudi, od njih še vedno izolirana, s čimer lahko ti dve uprizorjeni identiteti ostaneta ločeni. Do neke mere moramo v mešanih skupinah posamezne aspekte določenih identitet zatreti, vendar ob širokem prenašanju družbenih medijev tako izločanje izginja. Ker lahko na enem prostoru (znotraj enega družabnega omrežja) združimo več različnih socialnih skupin, so se ljudje naučili premagovati problem različnih identitet. Ali omilijo svojo spletno identiteto tako, da ustreza vsem skupinam (z nadzorovanjem objavljenih vsebin), ali naslavljajo različne publike tako, da marljivo izbirajo vsebino vsake objave, ali uporabljajo različne kanale za različne socialne skupine (razširjajo identitete skozi številna družbena omrežja) ali kakšne druge alternative.

Močan argument za promoviranje interneta, kjer se vsak predstavlja s svojim imenom, je nasprotovanje pomanjkljivostim, ki jih prinese anonimnost. Čeprav je, kot sem omenil, anonimnost osvobajajoča, prinaša tudi težave. Odstranitev identitete omogoča posamezniku, da izrazi svoje poglede in sovražnost na način, ki ga morda drugače ne bi uporabil. Četudi je na spletu izzvan, pa oseba, ki stoji za spletno identiteto, ne bo utrpela nikakršnih posledic. Tako z »ustvarjanjem javnega prostora za kakršnokoli neobičajno identiteto obstaja možnost, da postanejo ekstremni nazori normativ in da se jih poudarja.« (Miller, 2013) Anonimne dejavnosti še globlje vplivajo na življenje onkraj spleta: osebna trgovina (kupovanje nedovoljenih substanc), spletni zločini in podobno so razlogi, da je tovrstna svoboda lahko problematična. Predstavljanje s pravim imenom obljublja, da se bodo ljudje z razkrito identiteto morali soočiti s posledicami za vsakršno nedovoljeno in škodljivo aktivnost.

Sredi te debate najdemo posameznike, ki se odločajo, katere kanale (družbena omrežja) bodo uporabili, kdo je njihova ciljna publika in do kakšne mere bodo nadzorovali deljene vsebine. Tiste generacije, ki niso odrasle z družbenimi omrežji, temveč so jih spotoma sprejele, bodo takšne odločitve morda bolj opazile kot generacije, ki jim sledijo. Slednje so s tem vzgojene in krmarjenje okoli kontekstualnega kolapsa je nekaj, kar se naučijo že pri zgodnjih letih. Ne glede na razlike menim, da socialna omrežja obe skupini silijo v razumevanje, da smo daleč od enodimenzionalnih bitij in da smo za vsakega posameznika druga oseba (identiteta).

To poznavanje in zavedanje je našlo svojo pot v popularne medije. Verjetno je prišlo v televizijske serije nevede in se pokazalo zaradi sprememb, ki se dogajajo okoli nas. Myspace, Facebook, Instagram, WhatsApp, Tumblr, Snapchat, LinkedIn, Ello, Grindr, Tinder, Foursquare, VK, Twitter … tako močno oblikujejo način naše komunikacije, da se je njihov vpliv skorajda moral preseliti tudi v druge sfere našega življenja. Spremembe, ki se dogajajo, sta mi osvetlili TV seriji, o katerih bom spregovoril v nadaljevanju.

Seriji iZombie in Orphan Black ponujata nekatere zanimive vpoglede v način, kako množica naših identitet uhaja v popularne medije; zdi se, da se slednji neposredno ukvarjajo s performativnostjo jaza – identitete. iZombie je ameriška serija, ki sta jo ustvarila Rob Thomas in Diane Ruggiero-Wright. Serija se osredotoča na Olivio »Liv« Moore (ja, serija je polna besednih iger), ki jo igra Rose McIver. Liv že v prvi epizodi postane zombi, kasneje pa prevzame službo asistentke mrliškega oglednika in tako postane policijska svetovalka.

 V zgodbi se trop zombijev zanaša na to, da so živi mrtveci, ki niso povsem človeški in postanejo posledično drugi; pa vendar še zmeraj posedujejo lastnosti umrlih – posedujejo del njihove identitete. To omogoča piscem, da like ponovno učlovečijo do te mere, da se poraja vprašanje, ali so zares popolnoma izginuli. V seriji zombiji obdržijo vse spomine, svoje edinstvene osebnosti in so sposobni delovati kot običajna človeška bitja, vse dokler se jim ne sproži apetit (po človeških možganih). Če se zombiji ne držijo diete s človeškimi možgani, postanejo divji, čemur sledi postopna izguba identitete, dokler ta popolnoma ne izgine.

Ko oseba (zombi) zaužije možgane, prevzame od preminule osebe, ki so ji možgani pripadali, vedenjske vzorce in podoživi njene spomine. Ker Liv dela v mrtvašnici, je njena zaloga neprekinjena; naracija serije je tako zgrajena okrog njenega konzumiranja možganovine žrtev umorov, ob tem pa Liv uporablja podoživetja njihovih spominov kot način pomoči pri reševanju zločinov. Ker je vsaka umorjena žrtev edinstveni individuum, je Liv posledično podvržena mnogim spremembam osebnosti. McIverjeva je kot igralka primorana posredovati svoj lik Liv v mnogih ponovitvah. Čeprav se od žrtve do žrtve pojavljajo manjše kostumske spremembe, si mora Liv po zaužitju možganov te spremembe prislužiti tako, da postane določen tip osebnosti in s tem prevzame tudi nov stil oblačenja. Najbolj impresivno pri igri McIverjeve je, da mora ob spremembah vedno ostati zvesta osnovnemu izvirnemu liku Liv; podvig, ki ga dobro izpelje. Od epizode do epizode smo soočeni z novo Liv, ki je značilna sama zase, a igra na nov način.

Na tem mestu želim predstaviti še premiso serije Orphan Black, znanstvenofantastične serije iz Kanade, ki sta jo ustvarila scenarist Graeme Manson in režiser John Fawcett. V tej seriji, namesto da bi sledili enemu liku s spreminjajočo osebnostjo, sledimo več ključnim vlogam, ki jih odigra ista igralka, Tatiana Maslany. Serija se vrti okrog projekta Leda, znanstvene raziskave o kloniranju ljudi. Skozi serijo odkrijemo, da sta bili narejeni dve skupini klonov; ena linija moških in ena linija ženskih. Tatiana odigra ženski rod – upodobi več ključnih vlog v seriji, vključno z glavno. Tokrat igralka portretira popolnoma različne posameznice, ki imajo morda različne uprizorjene identitete, ki se spreminjajo glede na kontekst. Glavni lik je Sarah Manning, ki se mora v zgodnjih epizodah serije zaradi spleta okoliščin izdajati za neki drugi klon, Beth Childs. Ker Tatiana igra tako Beth (v podoživetjih) kot Sarah, ki se izdaja za Beth, se mora njena igra temu primerno spremeniti.

Tatiani Maslany je bila pri upodabljanju posamezne osebe nekoliko v pomoč razlika v videzu, vendar je njena sposobnost, da prikaže toliko različnih oseb/identitet, precej osupljiva. Njen trud ni ostal neopažen; za svoje vloge je prejela številne nominacije ter precej nagrad.

Seriji iZombie in Orphan Black naslikata precej jasno sliko o uprizorjeni identiteti, z vsemi niansami znotraj in onkraj enega lika. Z umetniškega stališča igranja in režiranja so se morda tisti, ki so sodelovali, tega povsem zavedali. Kljub temu morda vznik takega dela v teh časih nakazuje na drug razlog, še posebej, ker na videz ne prva niti druga serija nista sledili takim ekstremom zavoljo obrti, temveč da bi sledili naraciji.

Menim, da smo zaradi življenja v času obogatene komunikacije z mnoštvom orodij, med katerimi vsako zase zahteva določen nabor spretnosti za uprizoritev identitete (ob čemer preti možnost kontekstualnega kolapsa), kolektivno postali bolj pozorni in ozaveščeni o načinih, s katerimi se uprizarjamo.

Če upoštevamo, kako dandanes komuniciramo, lahko vidimo izredno raznolikost gradnje identitete skozi različne kanale. Potrebno bi bilo pogledati, kaj se je zaradi obogatitve komunikacije spremenilo in kaj je ostalo nespremenjeno.

Na primer – še zmeraj se uprizarjamo različno pred različnimi publikami, a lahko sedaj naslovimo več različnih publik hkrati, ali pa morda menimo, da je nekaj, kar je objavljeno na straneh naših družbenih omrežij (tako, da lahko vsi vidijo), splošno znano, ali raje, nakazano znanje. Namesto, da bi govorili o dogodku kot o popolni novosti, bomo morda začeli z retoričnim vprašanjem: »Kot ste morda opazili na ___, sem …« Po drugi strani pa zasebni pogovori nikoli niso bili tako enostavni. Opremljeni z majhnimi prenosnimi komunikacijskimi napravami lahko diskretno, ne da bi drugi slišali dialog, tipkamo sporočila. Prav tako smo si pred izumom mobilnih telefonov morali prisotnost prislužiti. Tudi stacionarni telefoni so bili v pomoč, le če je bila oseba ob njih prisotna; dandanes smo nenehno ob svojih telefonih in računalnikih, celo tako zelo, da je daljši čas neodzivnosti razumljen kot »ghosting« – ignoriranje. Nenehna dosegljivost prinaša svoje izzive in skladno s kontekstualnim kolapsom tudi vprašanje, za koga biti dosegljiv in kdaj.

Največja novost so gotovo družbena omrežja – ta prinašajo največ raznolikosti in družbenega odziva. Največ jih je zgrajenih okrog javne predstavitve jaza – javnega profila, ki ga drugi raziskujejo in analizirajo. To osvetli drugi del našega obnašanja in razumevanja lastne identitete. Vsak posameznik ima svoje razloge, zakaj je izbral določen kanal in kje bo prisoten, kakšen bo nivo razkrivanja in ali bo morda izbral psevdonim in profilno sliko. Vse te izbire vplivajo na druge vidike. Če objaviš svoje polno ime, ob njem pa jasno fotografijo, te tisti, ki imajo ta dva podatka, lažje najdejo. Več podatkov kot objaviš, lažja je identifikacija. Nasprotno te izbira neobičajnega imena (kot je Luther Blisset) morda ščiti pred ljudmi, ki te poznajo, in pred tem, da bi našli tvoj profil. Vse to ti morda predstavlja pomisleke, da bi razrešil kontekstualni kolaps. Hkrati pa iskren profil s pravim imenom poenostavlja druženje. Navsezadnje je tudi družbeno omrežje orodje, tako kot je telefon. To je razlog, da si nekateri ustvarijo več profilov. Vsi smo že videli račune, podnaslovljene s »privat«, ali imamo prijatelje, ki imajo en profil s pravim imenom in drugega s psevdonimom. Če pogledamo kanale, kot sta Instagram in Tumblr, si nekateri ustvarijo različne račune za različne vsebine itd. Nazadnje pa moram še omeniti, da ima Tumblr precej veliko zbirko pornografskih blogov in da imajo tudi pornografske strani, kot je Pornhub, inkorporiran družabni aspekt. Nedvomno zelo neroden kanal za podleganje kontekstualnemu kolapsu. 

Glede na kompleksnost odnosov, skozi katere se od prihoda nove tehnologije prebija posameznik, ni prav nič presenetljivega, da so naše misli na podzavestni ravni preobremenjene z uprizarjanjem identitete. Kar nam je bilo včasih enostavno in naravno obvladovati, je danes vedno bolj zapleteno – še posebej, če želimo sodelovati v večjem naboru družbenih interakcij. Popolnoma logično je, da sta seriji iZombie in Orphan Black zaznali te nianse in nevede razkrili tako veliko našega razpetega jaza. Nedvomno ni lahko biti sproščen, ko si doma, profesionalen v službi in si v prostem času privoščiti nekaj piv – pravzaprav imamo občutek, da moramo žonglirati z vsemi tremi (ali več) identitetami hkrati, kar pa gotovo pretrga mirno tranzicijo in nas prisili v mišljenje, da smo več kot le ena oseba, identiteta. 

Prevedla Nataša Ilec.

Viri
  • Gündüz, U., 2017. The Effect of Social Media on Identity Construction. Mediterranean Journal of Social Sciences, [na spletu] 8(5), pp. 85–92. Dostopno tukaj. [Dostopano 3. Jul. 2018].
  • Miller, D., 2013. Future Identities: Changing Identities in the UK – The Next 10 Years: Relationship Between Online and Offline Identities. [na spletu] London. Dostopno tukaj. [Dostopano 18. Jul. 2018].
  • van der Nagel, E. and Frith, J., 2015. Anonymity, Pseudonymity, and the Agency of Online Identity: Examining the Social Practices of r/Gonewild. First Monday, [na spletu] 20(3). Dostopno tukaj. [Dostopano 18. Jul. 2018]. https://doi.org/10.5210/fm.v20i3.5615
Glede na kompleksnost odnosov, skozi katere se od prihoda nove tehnologije prebija posameznik, ni prav nič presenetljivega, da so naše misli na podzavestni ravni preobremenjene z uprizarjanjem identitete.
Bralni čas: 11 min.

Sorodne objave

Za boljšo kvaliteto klikni na fotografijo.

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.