Vilém Flusser

2010
01/12/2020

Knjiga

K filozofiji fotografije

Vilém Flusser

2010
01/12/2020

< 1 min.

Aparati so črne škatle, ki simulirajo mišljenje v smislu kombinatorne igre s številkam podobnimi simboli in pri tem to mišljenje tako mehanizirajo, da bodo v prihod nje ljudje zanj postajali vse manj usposobljeni in ga bodo morali vse bolj prepuščati aparatom.

Esej K filozofiji fotografije, ki je postal prava uspešnica (v nemščini so ga že desetkrat ponatisnili, preveden pa je v več kot dvajset jezikov), sodi med temeljna besedila s področja teorije fotografije, a obenem – kot bomo pokazali v nadaljevanju – pomeni več kot zgolj prispevek k tej teoriji. Po knjigah Camera lucida: zapiski o fotografiji (1992) Rolanda Barthesa, Rabe fotografije (1999) Johna Bergerja, O fotografiji (2001) Susan Sontag in Goreč od želje: zasnovanje fotografije (2010) Geoffreyja Batchna smo tako v slovenščini dobili še eno pomembno razpravo o fotografiji, hkrati pa ob Digitalnem videzu (Študentska založba, 2000) [1] še eno knjižno izdajo iz obsežnega opusa Viléma Flusserja – tehtnega, vendar v Sloveniji slabo poznanega filozofa, ki se je v prvi vrsti posvečal jeziku, komunikaciji, novim medijem in informacijski družbi.

»Rodil sem se 12. maja 1920 v Pragi. Študiral sem na Karlovi univerzi v Pragi in na Londonski šoli za ekonomijo.« Tako se začne Flusserjov kratek avtobiografski filozofski spis Auf der Suche nach Bedeutung, (V iskanju pomena, Edicoes Loyola, São Paulo 1975). Mladost je preživel v praškem intelektualno in umetniško opojnem ozračju. Vzgajan je bil v judovski družini, v nemškem in češkem jeziku. Malo po nacističnem zavzetju Prage leta 1939 Flusser s svojo bodočo ženo Edith Barth in njenimi starši emigrira v London, naslednje leto pa z Edith emigrirata v Brazilijo, v Rio de Janerio. Poročita se in preselita v São Paulo, kjer Flusser sprejme delo direktorja v tovarni elektronskih transformatorjev. Od leta 1959 je predaval filozofijo na Univerzi São Paulo. Leta 1963 je izdal Lingua e realidade (Jezik in resničnost, São Paulo 1963) s katerim se je v Braziliji dodobra uveljavil, si zagotovil redno profesuro na oddelku komunikologije na Fakulteti za komunikacijo in družbene vede v São Paulu, sprejet je bil tudi v Brazilski filozofski inštitut. Veliko je pisal za Revista Brasiliera de Filosofia in tudi za številne druge časopise npr. za brazilski Folha de São Paulo, kjer je v konec šestdesetih dnevno objavljal filozofske eseje. Njegova angažiranost in intelektualna vpetost v brazilsko družbo se je skrhala leta 1964, kot je general Castello Branco prevzel oblast v vojaškem državnem udaru. Od tedaj se je vse bolj posvečal profesuri, predavanjem in razvoju lastne misli, začel je tudi intenzivno pisati za nemške časopise (npr. Frankfurter Allgemeine Zeitung). Leta 1972 se je preselil v Italijo, štiri leta kasneje pa v Francijo, v Provanso. Vrnitev v Evropo, v odmaknjeno in idilično Provanso je bil nek poskus odmika od sveta in od družbene angažiranosti, predvsem pa si je Flusser tako vzel čas za lastne filozofske raziskave. V tem času se začne postopoma vse bolj zanimati za pojav novih medijev (video, računalniki) in možnosti, ki jih nove komunikacijske tehnologije predstavljajo za človeka (tudi pod vplivom prijatelja Louisa Beca, s katerim skupaj napiše »postmoderno« filozofsko – kulturno fikcijo Vampyroteuthis Infernalis, Vampirski ligenj iz pekla, izdano pri Immatrix Publications, Göttingen 1987). Leta 1983 pri založbi European Photography izda knjigo Für eine Philosophie der Fotografie (K filozofiji fotografije, Göttingen 1983), s katero se je v Evropi bliskovito uveljavil, začel je ponovno predavati in vse več objavljati na temo tehničnih podob, komunikacije, oblikovanja, ipd. Flusser je umrl v prometni nesreči novembra leta 1991 in sicer na poti s svojega prvega javnega predavanja v rodni Pragi.

Vilém Flusser

Avtorji

Umetniki & Projekti

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

izdaje

za avtorje

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

novice