Fotografa Simona Mennerja vse manj in manj zanima ustvarjanje novih fotografij, v svoji praksi se že dlje posveča predvsem razmisleku o tem mediju – zanima ga, s čim so pogojeni načini razumevanja podobe, v kakšnih funkcijah se ta lahko znajde in kako jih izpolnjuje. Našo vero v verodostojnost in resnicoljubnost fotografije je pod vprašaj postavil s serijo Kamuflaža (Camouflage), ki prikazuje snajperje, skrite v naravi. Snajperji seveda niso zares prikazani – na fotografiji na neki način so in niso, saj jih je v veliki večini primerov nemogoče videti, kar pa ni preprečilo internetnemu občinstvu, da jih v maniri »Kje je Waldo« ne bi zagnano iskalo in vedno znova »uzrlo«. V sklopu del Nadzorni ustroj (Surveillance Complex) izpostavi drugi vidik fotografije – fotografije arhiva STASI so potencialno dokazno gradivo, in njihova . V zadnjem času pa Simon Menner predvsem obsesivno zbira in analizira propagandno gradivo ISIS, ki ga v tej analizi razkosa, razdrobi na podrobnosti kot so geste, brada ali objemi in s tem pokaže na pogosto absurdne načine grajenja propagandne naracije. Mennerjevi projekti so raznoliki, a se vrtijo predvsem okoli (ne)moči fotografije. Pogovor sva zato začela z vprašanjem vloge umetnika v današnjem svetu.