Članka ameriške teoretičarke in umetnice Marthe Rosler »Dokumentarni fotografiji do dna in ob rob« in »Postdokumentarizem, postfotografija?« predstavljata kritiko družbene vloge klasične dokumentarne fotografije in z njo prepletenega fotografskega modernizma. Njeno delo nas opozarja na nemoč dokumentarne fotografije, na njeno imanentno ujetost v razredne položaje in razmerja moči. Martha Rosler opozori na neposredno participacijo fotografije pri vzdrževanju družbenega (izkoriščevalskega) statusa quo – torej celo na sokrivdo fotografije pri vzdrževanju in reproduciranju družbenih razmer.

Precejšnjemu delu tradicije dokumentarne fotografije Roslerjeva očita voajerizem, formalizem, estetizacijo, zakrinkano brezbrižnost, proizvajanje naturalističnega estetskega učinka za odmaknjenega in pasivnega gledalca in ne nazadnje – grobo viktimizacijo. Ne samo da so kot posamezniki žrtve sistema, tudi apriori so predstavljeni kot žrtve. Torej so fotografske žrtve ali žrtve fotografije. Ne glede na samo izpričan in povzdigovan namen dokumentarnih fotografov (fotografirati pomeni opozarjati na nehumanosti – osvetljevati »najtemnejše kotičke« družbe, kar enačimo z opozarjanjem na krivice, zavzemanjem za trpeče, skratka: fotografirati pomeni delovati v prid fotografiranih – mantra liberalnega, zavzetega, humanističnega dokumentarizma) ima dokumentarna fotografija neki svojstven namen, družbeno funkcijo, ki ni in seveda nikoli ne more biti zgolj funkcija, ki ji jo nameni fotograf. V tem smislu Martha Rosler vseskozi preiskuje dokumentarno fotografijo v njeni družbeni funkciji in dokumentarnega fotografa, upoštevajoč njegov družbeni položaj. Pri tem se skorajda ne more izogniti kritiki lika in vloge dokumentarnega fotografa s sredine 20. stoletja kot (Rosler, 2017a, str. 29) »kombinacije eksoticizma, turizma, voajerizma, psihologizma in metafizike, pehanja za trofejami – in kariero«. Njen teoretski in fotografija 89 fotografski sopotnik Allan Sekula, nepresenetljivo, njen pristop označi za »proti-humanističen«.