Ker uporabniki družbenih medijev ustvarjajo lastne vsebine, kot so slike, videoposnetki in podobno, in potemtakem lastne reprezentacije, pogosto domnevamo, da ti mediji večinoma niso obremenjeni z različnimi ideološkimi dispozitivi, ki bi jim jih vsiljevali od zgoraj. Ustvarjanje slik je diskurzivna praksa, posredovana skozi številne družbene in kulturne vplive, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju. Kot pri vsaki drugi obliki komunikacije določene prakse deljenja slik postanejo bolj dominantne, ko prečijo vrsto konotativnih pomenov in njihovih ideoloških razsežnosti. Znotraj trenutne konjunkture globalnega potrošniškega kapitalizma dominantni kulturni red zahteva maksimalizacijo uživanja skozi potrošnjo. Esej ponuja semiotično branje določenega izseka popotnih slik, ki jih delijo uporabniki na Instagramu, s čimer želi izpostaviti razmerje med popotnimi fotografijami, uživanjem kot ideologijo in kapitalizmom. Zagovarja stališče, da potovanje ni zgolj aktivnost, temveč blago, ki ga trošimo, prodaja pa nam ga turistična industrija. Življenjska protislovja v globalnem kapitalizmu ostajajo, širijo se neenakost, prekarne delovne razmere, priložnostne delovne pogodbe in borne plače. Za mnoge materialni užitki ostajajo zgolj privid, ventil za ideološke prisile k užitku pa najdejo v slikah, ki si jih delimo. Ko na družbenih medijih delimo popotne slike za poglede in »všečke« gledalcev, ne gre zgolj za spomine na potovanje, ki smo ga opravili, ampak tudi za potrditev lastnega uživanja. Gledalcem teh podob užitek drugih, ki se nanaša na potrošnjo, predstavlja nekaj zavidanja vrednega ali pa si jih postavijo za ideal, ob katerem si domišljajo lastni užitek. Kapitalizem zahteva uživanje v obliki potrošništva in tisti, ki ne morejo uživati, imajo vso »svobodo«, da lahko fantazirajo o podobnih užitkih v prihodnosti. V neoliberalnem globalnem kapitalizmu je »svoboda« modna beseda, uživanje pa jedro, ki podpira in vzdržuje njegovo ideologijo.