Razstava: Josef Koudelka: Sledi/Vestiges 1991–2012
Kustos: Marija Skočir
Galerija Jakopič, Ljubljana, 20.5. –3.9.2014, Projekt Emona 2000
Zaključna naloga šole fotografske kritike 2014
Josef Koudelka (Češkoslovaška 1938) je priznani član agencije Magnum Photos, ustanovljene leta 1947 pod vodstvom Henrija Cartier-Bressona, njegovega dobrega prijatelja. Njegov odnos z Bressonom, ki je v svojih fotografijah že kar nadrealistično uspel hipno zamrzniti gibanje, je temeljil na brezobzirni odkritosti, zaradi česar sta se večkrat skregala.[1] Njun stil fotografiranja se je namreč po značilnostih zelo razlikoval, kar je najbolj vidno v seriji črno belih fotografij, ki jih je Koudelka pripeljal v Ljubljano. Le-te so bile prvič predstavljene v lanski evropski prestolnici kulture, Marseillu. Fotograf, ki se zavestno otepa oznake fotoreporterja in dokumentarista, je na fotografijah ovekovečil pokrajino, ki se razločuje od stereotipne lepote, ki jo po navadi občudujemo in jo v takih krajih ne iščemo. Predstavljen je le izsek serije, saj je le-ta del avtorjeve osebne raziskovalne poti, ki traja že dve desetletji in še zdaleč ni končana. Na razstavi imamo priložnost videti kar nekaj arheoloških ruševin, ki bodo za vedno ostale dokument preteklosti, ki na žalost izginja pred našimi očmi. Vključeni so predvsem antični spomeniki Grčije, Turčije, Tunizije, Alžirije, Sirije in Jordanije, kar je razvidno iz ogromnega zemljevida na steni. Vse fotografije so posnete v panoramskem formatu, tako z analogno, kot digitalno tehniko, ki pa jo je avtor začel uporabljati šele v zadnjih letih, ko so prav zanj pri Leici razvili prilagojeno panoramsko kamero. Zanimivo je, da fotograf pri tem formatu eksperimentira z novimi načini uporabe in ga dobro izkoristi za prikaz turističnih destinacij z nepoznanega kota. Ne osredotoča se na visoki horizont krajine, temveč se usmerja v strukturo kamenja, ki leži pred njim; nemalokrat pa ga postavi celo navpično in tako popolnoma izniči vlogo panorame.
Na stenah galerije visijo ogromne fotografije (digitalni printi), po tleh pa nas pot med belimi kubusi, na katerih so fotografije manjšega formata, popelje med vseh devetnajst sredozemskih držav, ki jih je obiskal avtor. Postavitev, pri kateri je sodeloval fotograf sam, je krožno zasnovana, od gledalca pa se ne pričakuje, da ji bo sledil, saj razstava ni kronološko in geografsko zastavljena. Kljub vidnim estetskim korelacijam v postavitvi med printi in kubusi, ki ustvarjajo dialog med fotografijami, se obiskovalcu zdi, da svoje doživetje razstave kreira sam. Celo pot ga spremlja tudi občutek, kot da se sprehaja med antičnimi ruševinami in situ, saj se mora spretno izmikati labirintu kubusov, ki so postavljeni po tlorisu emonskih stavb, ki so stale na tem mestu. Zaradi tega je razstavno okolje unikatno in vabi k raziskovanju, kar naredi razstavno izkušnjo večplastno. Vendar kljub temu, da je tematika razstave vabljiva za ljudi različnega porekla, premoženjskega stanja in stopenj izobrazbe, pa na žalost ni primerna za vse vrste ljudi, še posebno ne za osebe z gibalnimi težavami in slabovidne.
V galeriji so na ogled tudi fotografske knjige avtorja, kjer je prikazanih več serij, po katerih je Koudelka veliko bolj znan širom sveta (Gypsies, Chaos). Najbolj navdušujoča monografija, ki je ogledalo njegovega dela, je Invasion Prague 68, katerih fotografije je objavil pod psevdonimom. Uporabil je podoben način fotografiranja, kot v svojih mlajših letih, ko je fotografiral gledališke predstave, kjer je vstopil v osebni prostor človeka in se pri tem tako zlil z njim, da ni zmotil njegovega delovanja. V Pragi je zorni kot prestavil iz množice na posameznika, s čimer mu je uspelo prikazati osebno dramo znotraj kopice ljudi. Avtor je s svojo nepristranskostjo poenotil politične namere s preprostim človeškim pričevanjem, kar fotografijam doda posebno moč in s tem občutek svobode in osebno vizijo sveta. Odnos med človečnostjo in zgodovino je lepo viden.[2] Zato te knjige takoj ujamejo pozornost obiskovalca, ne glede na njegovo predznanje, saj avtomatično upočasniš korak, zasedeš stol ob mizi in listanju knjig posvetiš kar nekaj svojega časa.
Koudelka, ki je bil zaradi prej omenjene serije dolga leta izgnanec brez domovine, je privlačno strast našel v Atenah, ki so ga navdihnile, da je začel fotografirati ostaline. Zanj so to zapuščene pokrajine, saj ljudje niso navzoči, vseeno pa se čuti njihova prisotnost, ker je človeška ustvarjalnost neomejena in obstojna. Ta odsotnost ljudi je neobičajna v primerjavi z ostalimi njegovimi opusi, vidimo pa lahko vrhunske fotografije, v primerjavi s tistimi zanj značilnimi, saj se je naučil povedati vse brez dejanskih oseb in njihovih čustev. Sam se vrača na te kraje, ker ga njihova lepota spodbuja k razmisleku, vedno pa išče tudi nov pogled istega kraja, da bi naredil še boljšo fotografijo. Njegov vidik nikoli ni iskanje dokumentarnega zapisa arheoloških ostankov, temveč najpopolnejše podobe njihovega obstoja.[3]
Serijo Sledi Josefa Koudelke lahko primerjamo s fotografijami Američana Ansela Adamsa (1902–1984), ki je uteho v svojem samotarskem življenju prav tako našel v naravi. Že zelo mlad se je odpravljal na dolge pohode, skozi katere se je preoblikoval in postajal vedno bolj samozavesten. Uporabljati je začel tehniko čiste fotografije (straight photography) skupine f/64, pri kateri je globinska ostrina močno povečana, poudarek pa je na osnovni geometrični formi predmeta. Njegove fotografije imajo visok kontrast, saj ločuje absolutno črnino od popolne svetlosti. Tako kot pri Koudelki, tudi Adamsove fotografije niso realističen dokument pokrajine, pač pa je na slikah ustvaril čudovit pejsaž, ki na gledalca še bolj psihološko vpliva, kot dejanska veličastnost narave.[4]
Josefa Koudelko je delo v gledališču že zelo zgodaj naučilo čakanja na pravo svetlobo in pritiska na sprožilec ob ustrezni izvedbi predstave. Tehniko vizualizacije in iskanja pravilnega trenutka uporablja še vse do danes. Med gledanjem, uokvirjanjem in iskanjem pravega položaja, izolira subjekt od konteksta in ga s tem naredi resničnega. Le-ta je rojen pred njegovimi očmi, s katerimi ne ustvari podobe, pač pa za nas izumi subjekt, pa naj je ta živ ali neživ.[5] Avtor tako vešče izrablja svoj študijski pristop do dela, saj z določeno perspektivo in specifičnim kotom povsem spremeni prizor turističnih lokacij, ki jih popotnik v živo vidi iz popolnoma drugega zornega kota. To se odraža tudi v tem, da bi brez skopih podnapisov pod slikami obiskovalec težko razločil za katero znano pokrajino dejansko gre. Doživetju doda pečat dobra osvetljenost, ki zaradi globine slike ter čudovitih odtenkov črne, bele in sive dodatno pripomore k živosti. Ob nekaterih fotografijah ima obiskovalec res občutek, da stoji v mediteranski državi, saj se mu zazdi, da lahko kar vstopi v sliko, magičnost pa dodajo tudi oblaki, ki so velikokrat del motiva.
Celotno popotovanje po Jakopičevi galeriji obiskovalcu v ušesih odzvanja prijetno izbrana meditativna glasba, ki še popestri vzdušje in izkušnjo. Razstavno doživetje enostavno pospeši spremembe v čustvovanju obiskovalcev, saj jim da orodje, s katerimi se v mislih preselijo v toplejše kraje, kljub posrednemu melanholičnemu občutju fotografij.
Galerija Jakopič je tako edinstven prostor, ki obiskovalcu s svojo prijetno temačnostjo in rimskimi ostalinami še popestri ogled razstave, saj se lahko vsak vrne v čas antičnih spomenikov, ki kraljujejo na pričujočih fotografijah.
Vse obiskovalce, ki jim razstavljene fotografije niso dovolj, pri vhodu v galerijo čaka težka črna zavesa, ki jih povabi na ogled video projekcije celotne serije Sledi, če si jo le drznejo odgrniti. Komur galerija ni znana že od prej, se zna dogoditi, da bo spregledal zatemnjeni kotiček, katerega se splača obiskati tudi vsakemu, ki ga noge ne držijo več, saj je tam na voljo kar nekaj stolov, na katerih si lahko odpočiješ. Obiskovalec lahko občuduje črno beli film fotografij, ki pa zaradi projektorja žal niso tako žive kot tiste na stenah. Kljub temu te topla temnost zaziba v stanje globoke osebne kontemplacije, saj se kmalu počutiš, kot da si na svetu sam, a ne osamljen.
Tako pa se verjetno počuti tudi avtor med svojimi podvigi, ko fotografira destinacije, kjer po navadi mrgoli ljudi, on pa si izbere zgodnjo jutranjo ali večerno uro, da se lahko popolnoma posveti videnemu in to občuti skozi lečo fotoaparata. Pravi, da je nad ostalinami fasciniran, čeprav sam ne ve zakaj.[6] Obiskovalci razstave lahko takoj občutijo to prevzetost, ki v trenutku začara in ostane v lepem spominu.
[1] Tim Noakes, 2006. Josef Koudelka: Czech Mate. [online] Dosegljivo na: <http://www.socialstereotype.com/_/Features/Entries/2006/11/15_JOSEF_KOUDELKA.html> [Dostop 18.11.2014].
[2] Král P., 2006. Prague. In: Koudelka, ed. 2006. Aperture Foundation. Verona. p. 132.
[3] Anon., 2014. Koudelka, Sledi/Vestiges 1991–2012. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane.
[4] William A. Turnage, 2000. The Ansel Adams Gallery, Ansel Adams Biography. [online] Dosegljivo na: <http://www.anseladams.com/ansel-adams-information/ansel-adams-biography/> [Dostop 28.10.2014].
[5] Delpire R., 2006. Prague. In: Koudelka, ed. 2006. Aperture Foundation. Verona. p. 7.
[6] Koudelka J., 2014. Josef Koudelka: Živeti, kot da je vsak dan tvoj zadnji. Intervju izvedla Maja Megla in Jože Suhadolnik. [časopis] Delo, 31.5.2014.