Fotografija - Teorija - Vizualna kultura

prispevki

Članki - Eseji - Intervjuji
Fotografska knjiga je vsekakor medij, ob katerem se pojavlja mnogo vprašanj ter izrazoslovnih zagat. Ali je pravilno reči fotoknjiga ali so tovrstni izdelki avtorske knjige?

Prispevek je nastal kot refleksija pogovora ob podelitvi nagrad Maribor Photobook Award 2023, ki je potekal v Umetnostni Galeriji Maribor, kjer so bile vsa prispela dela na odprti poziv tudi razstavljena. Posveča se vprašanjem same forme fotoknjige, kam točno se umešča in kakšna je njena vloga danes, ob tem pa neizogibno zadane tudi ob vprašanje podpore in načinov financiranja fotoknjižnih projektov.

»Naš dom je majhen ... a zanj se je vredno boriti.« Katherine

Pri poročanju o socialnih stanovanjih na Novi Zelandiji se mediji osredinjajo predvsem na pomanjkanje, motnje v delovanju in nedostopnosti storitev. Ko te Reo ō Ngā Tāngata / Glas ljudstva je družbeno angažiran umetniški projekt, ki s posredovanjem in vizualizacijo vsebine neposredno s strani najemnikov socialnih stanovanj mestnega sveta Wellingtona, predstavlja protizgodbo medijskemu poročanju. David Cook (fotograf), Anna Brown (oblikovalka) in Mark Amery (novinar, kustos) so na podlagi metod, ki se uporabljajo v novinarstvu in etnografiji, sodelovali s tridesetimi najemniki pri soustvarjanju ulične razstave in časopisa. Kulturno raznolika ekipa je kot vodilno načelo uporabila manākitanga (opolnomočenje) in ustvarila vrsto zgodb, ki so vključevale teme protesta, trajnosti, duševnega zdravja, izkušenj migrantov in beguncev ter ustvarjalnosti. Projekt je bil predstavljen v obliki priloge tabloida, ki je bil distribuiran kot priloga regionalnega časopisa. Časopis so najemniki uporabljali tudi kot obliko aktivizma, saj so brezplačne izvode delili na ulici in, nenazadnje, tistim na položajih moči.

Cilj participativnih fotografskih metod je odpraviti pristranskost in privilegije raziskovalcev tako, da v proces raziskovanja vključijo tudi osebe, ki niso raziskovalci. Tovrstne pristope je težko oceniti in replicirati glede na predanost raziskovalcev in velikodušnost drugih udeležencev. Še več, pričakovanje strogega izvajanja lahko pomeni dodaten pritisk, še posebej če so raziskovalci podvrženi strožjemu nadzoru pri porabi proračuna, spoštovanju ekološke ozaveščenosti in etičnih smernic, pri upravljanju časa in pri administrativnih zahtevah. Fotografom, ki razmišljajo, da bi uporabili participativne metode, se priporoča, naj dobro premislijo, če je tak pristop zares primeren, manj pa se govori o vrednosti spodletele ali kaotične fotografske prakse. Pričujoči članek ponuja kritičen razmislek o participativnih elementih praktično vodenega raziskovanja na Japonskem v obdobju desetih let. Natančneje povedano, prispevek problematizira dva raziskovalna fotografska projekta, kjer je participativni pristop privedel do metodoloških premikov v avtorjevi ustvarjalni praksi. Pri tem odkriva napetost med učenjem vsakdanjih uporabnikov fotoaparatov in njihovim emancipiranjem z različnimi fotografskimi programi in pretrese, kako jasneje izpostaviti – kar sicer ni privlačno – negotovosti in časovno revščino, ki pestijo skupno raziskovanje.

Razstave

Razstava Okoljski odtisi predstavlja izbrana dela iz širšega opusa berlinskega umetnika Andreasa Mühlerja-Pohleja – Študije o vodi ter predstavlja fotografije projektov Donava in Hongkong, video hongkonške reke Shing Mun ter zvoka voda Hongkonga in Donave. Izbor fotografij in videa odzvanja avtorjev raziskovalni pristop ter njegovo »neuvrščenost« med estetsko, politično in tehnološko platjo vizualnega. Človeško okolje se v razstavljenih delih vzpostavlja z vmesnim prostorom zraka in vode – z nejasnimi obrisi, kompozicijsko razbitimi in delnimi strukturami je kopno v teh delih zgolj dozdevek, plod igrive domišljije med naravnima elementoma vodo in zrakom, ki se izkristalizira skorajda naključno kot svojevrsten estetski eksces njunega razmerja. Kot da bi bilo kopno v podobah mostov, nabrežij, ladij, mestnih obzorij in jezov – kopno v podobi človeka torej – zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka; toka narave, ki ga na razstavi dopolnjuje njeno nezavedno, zvok njenih globin.

Kožo klešeta prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur.

Koža – organ, meja, ščit, medij, metafora. Ta prepustna površina našega telesa predstavlja oviro »zunanjemu« svetu, tvori vidno teksturo naše javne osebnosti, hkrati pa je varovalka zaznavajočega notranjega jaza, ki posreduje in konstruira naše okolje. Klešeta jo prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur. Je del širšega družbenega tkiva, obdaja jo pogled drugih, a zdi se, da diha predvsem sama. Je membrana sveta in posameznika – iz nje z enako silo seva in se vanjo vpisuje identiteta.

Razstava Koža razkriva različne fotografske prakse, ki se dotikajo kože, pa naj bo to nežno ali grobo, vse od njene površinske čuječnosti, mikroskopskih gradnikov pa do njene družbene utelešenosti – v ekonomiji pogleda nihajoče med želenim in zahtevanim koža razkriva telesnost, razmerje med resničnim in ustvarjenim, poglobljenim in dekonstruiranim. Kot fotografija.

Z naraščanjem vsesplošnega nezadovoljstva in političnih napetosti v centralnoameriški državi se je Susan Meiselas leta 1978 odpravila v Nikaragvo, kjer je pod okriljem agencije Magnum Photos ostala skoraj leto dni.
Memento mori, ne za idejo, da bomo vsi umrli, temveč za tiste, ki so umrli zaradi moje krvi in zapuščine vampirizma.
Skupnost ustvarjajo žive kvasovke in bakterije domačih droži, ki se, če jih redno hranimo, razmnožujejo in skupaj rastejo, predstavljajo jo flora in favna v akvariju, v katerem bi ribe brez rastlin na površju vode hlastale za kisikom, ter sosedje v ljubljanski šišenski četrti, ki se vsakodnevno pomenkujejo in izmenjujejo manjše medsosedske usluge.

Laurence Philomène
Puberty by Laurence Philomène (Yoffy Press, 2022)
Format: 25,4 × 20,3 cm, 288 strani, 1000 izvodov
ISBN 978-1-949608-27-4

Vse fotografije: Laurence Philomène, iz knjige Puberty by Laurence Philomène. Z dovoljenjem založbe Yoffy Press.

Knjiga ne nagovarja zgolj manjšinske LGBTQI+ skupnosti, pač pa širšo množico, predvsem mladino in posameznike ujete v duhu digitalizirane in postkoronske sodobnosti.

Laurence Philomène
Puberty by Laurence Philomène (Yoffy Press, 2022)
Format: 25,4 × 20,3 cm, 288 strani, 1000 izvodov
ISBN 978-1-949608-27-4

Vse fotografije: Laurence Philomène, iz knjige Puberty by Laurence Philomène. Z dovoljenjem založbe Yoffy Press.

Letizia Battaglia, Fotografija kot življenjska izbira
24. 5. 2022–2. 10. 2022
Galerija Jakopič, Ljubljana
Kuratorka: Francesca Alfano Miglietti
Raziskovanje in izbor iz arhiva Letizie Battaglie:
Maria Chiara Di Trapani v sodelovanju z Marto Sollima
Kustosinja (Galerija Jakopič): dr. Marija Skočir

Delo Letizie Battaglie je zgodba, ki govori o življenju, o poljubih, ki se dogajajo istočasno kot umori, in objemih, ki se zgodijo v skritih trenutkih miru v nenehnem bučanju južnoitalijanskega mesta, o veselju in žalosti, ki se srečata in skupaj tvorita resnico, o dolore e amore.

Letizia Battaglia, Fotografija kot življenjska izbira
24. 5. 2022–2. 10. 2022
Galerija Jakopič, Ljubljana
Kuratorka: Francesca Alfano Miglietti
Raziskovanje in izbor iz arhiva Letizie Battaglie:
Maria Chiara Di Trapani v sodelovanju z Marto Sollima
Kustosinja (Galerija Jakopič): dr. Marija Skočir

Če bi dali naključnemu človeku fotoaparat in ga pustili, da beleži, karkoli želi, bi hitro spoznali, kako razmišlja.

Avtorski dialogi:
Lin Gerkman –
Prvi sneg & Jakub Stanek – V pričakovanju sonca
Galerija Photon, Ljubljana
od 20. januarja 2022

Soočenje Lina Gerkmana in Jakuba Staneka na razstavi deluje dopolnjujoče, saj gledalcu omogoča primerjavo dveh različnih, a hitro prepoznavnih, celo sorodnih zgodb, ki pričajo o človeškem neuspehu in pljuvanju v lastno skledo v prid gospodarski rasti in zaslužkarstvu.

Avtorski dialogi:
Lin Gerkman –
Prvi sneg & Jakub Stanek – V pričakovanju sonca
Galerija Photon, Ljubljana
od 20. januarja 2022

The Book of Veles
Jonas Bendiksen
GOST Books, 2021

Velikost: 22 x 16.5 mm
148 strani
€40
ISBN 978-1-910401-61-3
junij 2021

Ko vidimo nekaj, kar potrjuje naša prepričanja, temu verjamemo, te novice širimo naprej na družbenih omrežjih in tako dalje.

The Book of Veles
Jonas Bendiksen
GOST Books, 2021

Velikost: 22 x 16.5 mm
148 strani
€40
ISBN 978-1-910401-61-3
junij 2021

See/Saw: Looking at Photographs
Geoff Dyer
Canongate, 2021

Velikost: 18.7 × 24 cm
330 strani
ISBN 9781838852092

[Dyer] svoje bralstvo – zlasti tisti del, ki ni podrobno seznanjen s fotografsko teorijo – elegantno navaja na globok, kritičen, osredotočen in ustvarjalen način gledanja.

See/Saw: Looking at Photographs
Geoff Dyer
Canongate, 2021

Velikost: 18.7 × 24 cm
330 strani
ISBN 9781838852092

Binarno razlikovanje med posnetim s fotoaparatom in brez fotoaparata se mi ne zdi ravno neverjetno koristno […] Dejansko čutim, da ta izraz postaja ovira za to, da bi ljudje videli fotografskost mojega dela.

prost dostop

Recenzije - Projekti
Z naraščanjem vsesplošnega nezadovoljstva in političnih napetosti v centralnoameriški državi se je Susan Meiselas leta 1978 odpravila v Nikaragvo, kjer je pod okriljem agencije Magnum Photos ostala skoraj leto dni.

Prispevek recenzira razstavo Susan Meiselas Mediacije, ki je bila v letu 2023  na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič. Natančneje se ukvarja s problemom spreminjajočih se vlog vojnih fotografij svetovno znane članice združenja Magnum Photos. V sklopu umetničine nikaraške serije razglablja o pomenih, ki jih fotografija prevzema znotraj različnih kontekstov in medijev objave. Slednji delujejo kot ključni oblikovalci narativa fotografij, ki se na neki točki odcepi od koncepta, ki ga oblikuje fotografinja sama.

Anonimna telesa gledalca prisilijo, da se vpraša: Kdo stoji pred kamero? Ga poznam? Ali je perverznež ta, ki se kameri nastavlja, ali sem to jaz, ki intimne fotografije tudi gledam? Kaj se je zgodilo trenutek po zajeti fotografiji?

Fotografska serija Daddy Issues Marija Županova, ki je bila letos poleti predstavljena na razstavi Pleasures, predstavlja danes redko prikazano kvirovsko erotično fotografijo. Serija je nastala tako, da je Županov svoje ljubimce pred spolnim občevanjem fotografiral, dejanje pa je postalo del predigre. Z erotičnimi podobami je prikazal prakso štrikanja, ki jo narekuje naključno srečanje dveh oseb, gledalca pa sooča z intimno subjektivnostjo in kvirovskim erotičnim pogledom.

»Ko spim, grem včasih do svoje hiše,« beremo besede Hazire Đafić ob njeni silhueti, ko stoji ob odprtih vratih svojega trenutnega bivališča. Sanja o hiši, ki je ni več; vse je preraslo, postalo divjina. Kjer je nekoč stala njena rojstna hiša, ni več ničesar, le še gozd.

Jošt Franko se v seriji Nicht fallen, ki nastaja od leta 2017, posveča dolgoročnim posledicam vojne na območju nekdanje Jugoslavije. Spremlja življenje skupnosti v begunskih naseljih, ki so bila v času vojne vzpostavljena kot začasna rešitev, mnogim pa še danes ostajajo edini dom. Fotograf z interdisciplinarnim pristopom in sopostavljanjem različnih medijev sledi življenju ljudi, ki tri desetletja po koncu vojne ostajajo v begunskih naseljih Višča, Karaula, Belvedere, Mihatovići, Ježevac, Sokolac, Barake, Mrdići in drugih. To so naselja številnih neizrečenih in neslišanih zgodb ljudi brez doma. Občutek doma je zanje pogosto le še spomin, pripovedovanje spominov na nekdanje življenje in izgubljene otroške sanje pa je njihov zadnji način upora zoper to, da jim je bila prihodnost kruto odvzeta. Avtor njihovih zgodb ne spremlja le s fotografijo, ampak tudi z beleženjem ustnih pričevanj, in tako podobe preplete z besedno intervencijo, s tem pa preizprašuje tudi svojo vlogo fotografa in zunanjega opazovalca. Prispevek predstavlja Frankovo značilno vizualno poetiko, interdisciplinaren pristop h kompleksni tematiki, ki presega zgolj težaške bivanjske razmere in pokaže predvsem vztrajanje in nenehen upor protagonistov. Projekt je nagrajen z ugledno ameriško štipendijo The Aftermath Project, s čimer je šla nagrada prvič v Evropo, prvič pa tudi seriji, ki se ukvarja z vojno nekdanje Jugoslavije.

knjige

Ne preseneča, da Tretjakov »novi« način reprezentacije primerja s tekočim trakom – predmeti se po njem premikajo počasi, na obeh straneh jih izmenjaje obdajajo posamezniki – in tako med svojim potovanjem vzpostavljajo nove (tudi nepričakovane) odnose med predmeti in med posamezniki.

Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.

Brecht je zavzel stališče, da je treba bistva, ki se skrivajo za zunanjim videzom, doseči z raziskovanjem, ne pa z intuicijo. Fotografija nam je pogosto nudila brezkrajno retoriko »človečnosti – njenih radosti in tegob«.

Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.

Vernakularna fotografija kot parergon predstavlja odsotno prisotnost, ki določa zgodovinsko in fizično identiteto tega medija; vernakularne fotografije so tisto, kar določa, kaj prava fotografija ni. Da bi zares razumeli fotografijo in njeno zgodovino, se moramo torej resno posvetiti temu, kar se je zgodovina odločila zatreti.

V izboru esejev objavljenih v tej izdaji se odpirajo vprašanja razširjanja fotografskih podob, vpetosti fotografije v širše družbene sisteme in njene soudeleženosti pri pisanju njej lastne zgodovine. Batchen posebno pozornost posveča načinu umetnostne institucionalizacije »na novo« odkritih žanrov in kako ti poskusi historiziranja poenotijo in poenostavijo sicer raznovrsten repertoar posnetkov (njihove motive, barve, odtenke) na prepoznaven zbir elementov, ki tvorijo fotografijo v polju umetnosti. Batchen ugotavlja, da ne preseneča, če so tisti snepšoti, ki so danes vredni pozornosti (konec prejšnjega stoletja se je izrazito vzbudilo zanimanje muzejev, galerij in založb za »vsakodnevne« fotografske prakse), videti, kot da bi jih posnel kakšen izmed kanoniziranih fotografov. Tovrstna redukcija je večinoma v domeni širšega umetnostnega sistema in se širi z razstavami, katalogi, zgodovinskimi pregledi in kritiškimi zapisi. Batchen se sprašuje, ali je tovrstna zgodovina fotografije res primerna za obravnavo fotografije in njene preteklosti. Sam zagovarja načelo, da potrebujemo novo zgodovino, nov način preučevanja, ki bi bil bolj motiviran z lastnim predmetom preučevanja, in ne (tako kot do sedaj) z lastno metodo. Batchen išče nov pristop, ki bi po vzoru študij vizualne kulture »naslavljal določen predmet proučevanja in ga ne bi obravnaval« (Batchen 2019, 43).

raziskuj

Splet / Tisk

dostop do vseh prispevkov

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.